Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Starošolski erotični trilerji iz 80. in 90. let kot sta bila Fatal Attraction in Basic Instinct so dandanes zavoljo ekstremne politične korektnosti, kozmetičnega zahodnjaškega feminizma, ki zapoveduje skoraj puritansko izpostavljanje seksualnosti ter vse bolj patetičnega klanjanja filmarjev hordam spletnih samopravičniških moralistov, vse redkejši, pa četudi se njihovo bistvo ne skriva toliko v izpostavljanju telesnih čarov kot analiziranju vročih odnosov med spoloma. Če se bo doba takšnih filmov vrnila, je trenutno še vprašanje, ki visi v zraku, pa vendar se zdi, da se s filmi kot je Fair Play erotičnim trilerjem obeta lepša prihodnost. Če smo popolnoma iskreni; celovečerni prvenec Chloe Domont je erotičen zgolj v smislu izpostavljanja tanke meje med privlačnostjo in sovraštvom ter kako oboje dojemata moški in ženski spol v verjetno najbolj tekmovalnem svetu; borznem posredništvu. Glavna junaka filma sta Luke (Alden Ehrenreich) in Emily (Phoebe Dynenor), ki sta sicer sodelavca v borznoposredniški hiši, hkrati pa ljubimca, ki morata zavoljo poklicnih pravil svoje razmerje skrivati pred očmi javnosti. Njun navidezno močan odnos, kateremu se obeta poroka, pa nenadoma ogrozi situacija, ko Luke v pričakovanju napredovanja v službi zgrožen ugotovi, da je v resnici napredovala ravno Emily, ki postane njegova šefica. Sprva iskreni nasmeški, za katerimi se skriva ljubosumje in ranjen ego, kmalu prerastejo v grobo tekmovalnost med ljubimcema, kar pa posledično vodi tudi v nasilje. Fair Play je eden redkih filmov, ki se loteva vojne med spoloma na presenetljivo prizemljen in iskren način; vojna, ki jo prikazuje Domontova, nima zmagovalcev, saj sta tako Luke in Emily portretirana v boleče realistični luči dveh navidez iskrenih in srečnih ljudi, ki pa globoko v sebi skrivata povzpetniško in egoistično naravo, kateri se ob vstopu v svet borze samo še okrepita. Z izpostavljenimi (namerno) sterilnimi lokacijami poslovnih stavb, strupenimi dialogi, seksi trenutki ter odlično igro je Fair Play presenetljivo zrela, odrasla in poglobljena psihološka drama, ki osvežujoče ponuja kompleksen pogled na tematiko, ki jo čistunski Hollywood žal še vedno obravnava kot klasični spopad med dobrim in zlim. Filmu bi sicer lahko očitali, da bi v svoji kritiki in izpostavljanju erotičnosti šel še korak dlje, toda ta blaga napaka ne uniči več kot zadovljive gledalske izkušnje. Obetajoča vrnitev v dobo navdihujočih erotičnih trilerjev.

Ena od večjih izgub, ki jih je letos utrpel filmski svet, je bila tudi nenadna smrt legendarnega režiserja in scenarista Williama Friedkina. Filmski avtor, ki se ni nikoli bal provokativnosti in premikanja meja znotraj posameznih žanrov, si je tik pred svojo smrtjo za labodji spev izbral sodno vojaško dramo The Caine Mutiny Court-Martial, ki temelji na istoimenski gledališki igro in pred njo tudi romanu Hermana Wouka. V igri in knjigi spremljamo nenavadni incident na vojaški ladji Caine, ki se nekega dne znajde sredi ekstremnih vremenskih razmer, zaradi katerih izbruhne konflikt med veteranskim poveljnikom Queegom in mlajšim poročnikom Marykom. Slednji zaukaže, da se Queega zaradi domnevne psihične nestabilnosti razreši iz funkcije poveljnika ladje, incident pa kmalu pristane na vojaškem sodišču. Sodni proces tudi predstavlja glavnino filma The Caine Mutiny Court-Martial; gledalci spremljamo zaslišanja vseh vpletenih ter besedne dvoboje med neizprosno tožilko ter moralno razklano obrambo, kjer sta oba prisiljena slediti svojim interpretacijam dogodkov na ladji, ki so privedli do upora. Friedkinov poslednji celovečerec je eden od tistih filmov, ki se poslužujejo principa “manj je več” in dokažejo, da za dober film včasih ni potrebno nič drugega kot ena lokacija, odlični dialogi in pestra igralska zasedba, kjer seveda briljirata predvsem Kiefer Sutherland in Jason Clarke kot poveljnik Queeg in obrambni odvetnik Greenwald. Friedkinova spretna režija in močan scenarij uspejo iz ene same lokacije iztisniti vse potrebno za gledalčevo zavzeto spremljanje dogajanja, k še boljši izkušnji pa pripomore tudi moralna sivina zgodbe, ki jo film sicer venomer izpostavlja. Tukaj ni dobrih in slabih fantov, zmagovalcev in poražencev… je zgolj portret izredno kompleksne situacije, iz katere nihče ne bo izstopil z zgolj manjšimi posledicami. To je še posebej izrazito v zadnjem prizoru filma s čudovitim monologom, ki služi tudi kot klofuta dejstvu, da pravica in resnica predstavljata dvorezni moralni meč. The Caine Mutiny Court-Martial je zavidanja vredno slovo filmskega mojstra, ki je z njim zgolj potrdil svojo umetniško nesmrtnost.