Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Televizijska drama Share je vznikla v času velike popularnosti HBO nadaljevanke Euphoria, ki je prikazovala življenja generacije milenijcev na enako provokativen kot iskren način, saj se serije ni odrekla eksplicitnemu prikazu seksualnega razvrata, alkoholizma in jemanja drog, ki že vrsto let (žal) predstavljajo vsakdanjik marsikaterega najstnika. Za razliko od nadaljevanje pa je film Share zastavljen kot bistveno bolj intimen in tesnoben prikaz čustvenega stanja mladega dekleta, ki postane žrtev domnevnega posilstva na zabavi. 16 – letna Mandy (Rhianne Barreto), ki ima pred seboj obetavno košarkaško kariero, se po divji zabavi sredi noči zbudi na travniku pred svojo hišo, ne da bi sploh vedela, kako se je tam znašla. Kmalu zatem se po spletu začne širiti posnetek, na katerem močno pijano Mandy obkroži skupina fantov iz njene šole, njihovo obnašanje pa močno namiguje, da je bila posiljena. A ker posnetek samega dejanja ne pokaže, se Mandy znajde v labirintu vprašanj, saj je prisiljena sama sestaviti koščke usodne noči, hkrati pa kot žrtev postaja vse bolj odrinjena in šikanirana s strani družbe. Glavna odlika filma Share je njegovo subtilno obravnavanje težavnega položaja žrtev spolnega nasilja; namesto, da bi režiserka in scenaristka Pippa Bianco gledalca obmetavala s pedagoškim moraliziranjem ter vsiljenimi družbenimi komentarji, se premeteno odloči, da je Mandyjeva zgodba dovolj močna brez dodatnih razlag. Film s temačno glasbo, statičnimi kadri, v katerih se glavna junakinja pogosto nahaja sredi popolnoma zapuščenih prizorišč ter ekspresivno igro izvrstno oriše problematičen položaj žrtev, ki iščejo pravico, vendar so namesto tega deležne groženj in šikaniranja. Najbolj emocionalni udarec pa sledi na koncu filma, ki bo marsikaterega gledalca ujezil, hkrati pa soočil z brutalno resničnostjo situacije, v kateri se je znašla glavna junaka in teže psihičnega bremena, ki ga je prisiljena nositi s seboj. Share morebiti res obravnava temo, ki se v času gibanj tipa MeToo marsikomu zdi zlajana, vendar žal je včasih treba ponavljati iste zgodbe o trpljenju žrtev spolnega nasilja, ki jih tako družba kot sistem odrine na stranski tir.

Priljubljene mutantske ninja želve, ki obožujejo adrenalin, zabavo in pico, so bile v preteklih letih deležne presenetljivo velikega števila poskusov, da bi njihova filmska franšiza, ki se je začela na malih in velikih zaslonih konec 80. in v začetku 90. let, ostala relavantna tudi pri novejši generaciji mladih gledalcev. Od povprečne animiranke TMNT leta 2007 pa vse do precej klavrnih igranih filmov, nad katerimi je bedel Michael Bay, smo letos deležni “nove” obuditve franšize z animirano akcijo Teenage Mutant Ninja Turtles: Mutant Mayhem, kjer sta vajeti v roke vzela producenta in scenarista Seth Rogen in Evan Goldberg, bolj znana po sodelovanju v komedijah za odrasle kot so Superbad, Sausage Party in The Interview. Pričujoča animiranka je sicer namenjena mlajšemu občinstvu, zato se kakopak distancira od opolzkih šal, politično nekorektnega humorja in eksplicitnega nasilja; film se začne s kratkim uvodom, ki pojasni vsem že poznan nastanek ninja želv, nato pa se zgodba prestavi v sedanjost, kjer so želve v najstniških letih varno skrite pred očmi javnosti v umazani newyorški kanalizaciji. Šele ko začne mesto ogrožati nevarni mutant Superfly, se mora četverica v družbi z odrezavo najstnico (in bodočo novinarko) April O’Neil zoperstaviti grozeči nevarnosti in svoj dom obvarovati pred uničenjem. Teenage Mutant Ninja Turtles: Mutant Mayhem je proti pričakovanjem v prvi vrsti zgodba o težavnem odraščanju mladih želvjih izobčencev, hkrati pa tudi moralka o sprejemanju drugačnosti in na obeh ravneh je film dokaj uspešen. Privlačna animacija, živahen tempo, preprosta (četudi predvidljiva) zgodba, spodobna kombinacija modernega humorja in drame ter simpatični osrednji junaki bodo vsekakor uspeli navezati stik z mlajšim občinstvom, pozornost pa jim bodo zaposlili tudi atraktivni akcijski prizori. Po drugi strani pa se film ne uspe docela izogniti številnim klišejem, zastarelim popkulturnim referencam in bombardiranju z nevmesnimi glasbenimi hip-hop uspešnicami, ki nekajkrat pokvarijo vznemirljivo in napeto akcijo. Glede na to, da ima Hollywood “talent” za uničevanje ustaljenih franšiz, se Teenage Mutant Ninja Turtles: Mutant Mayhem uvršča v zlato sredino. Daleč od presežka, na srečo pa tudi daleč od katastrofe.