Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Četudi se je mnogim zdela novica presenetljiva, je bila izbira Grete Gerwig za režijo prvega igranega filma o najbolj prepoznavnem artiklu podjetja igrač Mattel, punčki Barbie, smiselna poteza; Gerwigova je s svojima prvima celovečercema Lady Bird in Little Women uspešno zajahala na valovu čezlužniškega #MeToo feminizma in njegove ideje uspešno predstavila širšemu občinstvu. Barbie je namreč film z močno feministično “girl power” noto, ki skuša izvršiti rekonstrukcijo slovito punčko, analizirati njen družbeni vpliv in preko nje razgaliti kompleksne moderne odnose med moškimi in ženskami. Zgodba filma se odvija med distopičnim Barbielandom, kjer naslovna junakinja (znova izvrsta Margot Robbie) doživi eksistencialno krizo in mora odpotovati v resnični sveta, da bi se soočila z dejstvom, da je njena podoba pogosto zlorabljena v namenje širjenja seksističnih / stereotipnih predstav o ženskah, film pa veliko pozornosti nameni tudi nesrečnemu Kenu (Ryan Gosling), ki čuti, da je Barbiejin privesek in želi najti svoj prostor pod soncem z vzpostavitvijo “tiranskega” patriarhata. Gerwigova znova postreže z vizualno čudovitim in odštekanim filmom, ki se lahko pohvali s simpatičnimi igralskimi predstavami, nekaj posrečenimi šalami, hitrim tempom in nekaterimi presenetljivo emocionalnimi trenutki, še posebej v sklepnem dejanju. Žal pa ima Barbie iste težave kot ostali filmi, ki jih je doslej režirala Gerwigova; kot celota je sila nepretresljiv, osladen ter nasičen s plitkim moraliziranjem in zahodnjaškim populističnim feminističnim nakladanjem, verjetno največja napaka filma pa je, da bi ta rad bil zbadljiva satira, hkrati pa se na smrt boji kogarkoli užaliti in gledalcu ponudi zelo plitka in za lase privlečena razumevanja tematik, ki jih obravnava. Barbie je bil ob izidu deležen očitkov, da gre za film, naperjen proti moškim, kar je absurdna ugotovitev; pričujoči film je preveč mehkužen in ziheraški, da bi lahko kogarkoli ujezil.

Francoski režijski duet Julien Maury in Alexandre Bustillo je leta 2007 uspešno zajahal na novem valu francoskega ekstremnega filma in šokiral z izvrstno krvavo grozljivko Inside, ki je postregla z idealno kombinacijo gravža, suspenza in presenetljivo celo emocij. Štiri leta kasneje sta Maury in Bustillo postregla z novim celovečercem Livid, ki za razliko od predhodnika, katerega zgodba je bila trdno zasidrana v kruti resničnosti, predstavlja njun izlet v vode nadnaravnega trilerja. Gledalci spremljamo mlado negovalko Lucy, ki se s svojo starejšo mentorico Catherine šele uvaja v delo in med opravljanjem vsakdanje rutine spozna na smrt bolno starko, nekdanjo baletno učiteljico, ki je zelo premožna in naj bi v svoji stari zanemarjeni vili skrivala zaklad. Lucy, njen fant in njegov brat se v želji po boljšem življenju odločijo še isto noč vlomiti v vilo in jo oropati, vendar že takoj ob prihodu postane jasno, da starka za zidovi skriva mnogo več kot denar. Podobno kot Inside ima tudi Livid preprosto zgodbo, ki v prvi polovici ohranja čut za realizem; film prepričljivo in brez odvečnih razlag prikaže mučen vsakdanjih obeh negovalk, ob vstopu v vilo komatozne antagonistke pa začne film postopoma pridobivati elemente surrealne grozljivke, ki se po stopnji čudaškosti, gravža in grotesknosti lahko kosa z ikonografijo kultne računalniške igre Silent Hill. Navkljub menjavi tona Maury in Bustillo dokaj kompetentno in vzdušno pilotirata med dvema skrajnostima, pri tem pa pričakovano ne obrača pogleda stran od brutalnega nasilja in ekscesnega prelivanja krvi. Film sicer najbolj zasije v tihih trenutkih, ko uspe zgraditi fenomenalno atmosfero ter postreže z nekaj presenetljivo strašljivimi scenami, vendar pa se te v drugi polovici umaknejo pričakovanemu gravžu, kar lahko nekatere gledalce razočara. Film ima težavo tudi z osrednjimi liki, ki so bolj ali manj nerazviti (med drugim je razkrito, da je Lucyjina mati storila samomor, čeprav vse to nima nobenega vpliva na osrednjo zgodbo), prav tako pa se zdi, da končni razplet pove hkrati veliko, toda še vedno premalo, da bi gledalcu bilo docela mar. Livid niti približno ne dosega vrhunskosti šokerja Inside, a je še vedno prepričljiva atmosferična strašljivka, ki jo v tem žanru pogrešamo.