Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Robotska filmska franšiza Transformers je v zadnjih 15. letih postala sinonim za filmske smeti, še posebej po zaslugi režiserja Michaela Bayja, ki je popularne robote, ki se lahko preobrazijo v različna vozila, predstavil na izredno preprost, plehek in že skoraj retardirani način. Zato ni presenetljivo, da je edini gledljiv film v franšizi ravno tisti, ki ga ni režiral Bay; Bumblebee iz leta 2018 je zgovoren dokaz, da si omenjena franšiza zasluži več kot zgolj par otročjih šal ter ponavljajočo akcijo, kjer se naokoli premetava kup železja, gledalec pa večino časa nima pojma, kaj se sploh dogaja. Nekje na zlati sredini pristane Transformers: Rise of the Beasts, ki predstavlja nekakšen ponovni zagon franšize, kjer je Bay (na srečo) prisoten zgolj kot producent. In njegova odsotnost se še kako pozna; akcija je prvič po dolgem času vznemirljiva, spektakularna in predvsem razločna, večina šal je posrečenih in neškodljivih, dizajn robotov pa je privlačen za gledalčevo oko. Zgodba, ki v teh filmih nikoli ni pomembna, je zelo predvidljiva in formulaična, (Autoboti morajo s pomočjo nove frakcije Maximals – nekakšni prazgodovinski predniki Autobotov, ki so zasloveli predvsem v 90. letih z odlično animiranko Beast Wars – najti skrivni artefakt, s katerimi bi se lahko iz planeta Zemlje vrnili domov), o kakšnih vidnejših presenečenjih in zasukih ni ne duha ne sluha, še največja težava pa je to, da gledalec nikoli ne dobi občutka, da se pred njim odvija nekaj strašno pomembnega, pa četudi se zgodba znova vrti okoli reševanja našega planeta. Po pričakovanjih pa se filmu znova zatakne pri človeških likih, ki so znova precej dolgočasni in stereotipni, kar zbuja vprašanje o tem, zakaj Hollywood vedno znova v filme o Transformerjih vlačijo človeške like. Že od prvega filma dalje je jasno, da so človeški liki daleč najšibkejši člen te franšize in če se ta želi obdržati na površju, bi lahko za začetek servirala film, v katerem nastopajo zgolj roboti? Nenezadnje ravno zaradi njih gledalci krenejo v kino. Transformers: Rise of the Beasts je tako eden boljših filmov v franšizi Transformers, kar pa glede na klavrno kvaliteto večine predhodnikov pomeni skoraj nič.

Pustolovski triler Quicksand skuša biti za živi pesek tisto, kar sta bili za morje in gozd filmski klasiki Jaws in The Blair Witch Project. In ta pristop niti ni slab; obtičati sredi živega peska in počasi čakati na svojo gotovo smrt je vsekakor zastrašujoča situacija, ki človeka sili v neusmiljen boj za preživetje, ki pa se lahko izkaže za že vnaprej izgubljeno bitko. In za glavna junaka pričujočega filma se zdi, da sta vse bitke že izgubila; mož in žena se tik pred ločitvijo odločita kreniti v Kolumbijo, kjer je ona – po poklicu zdravnica – izbrala za govor na zdravstveni konferenci, on pa ji sledi v upanju, da bi lahko popravila njun propadel odnos. Med čakanjem na konferenco se zakonca odpravita na krajši pohod skozi bližnji deževni gozd, kjer pa postaneta tarči roparja in na begu pred njim obtičila v blatni kopeli živega peska. Nihče ne ve, kje se nahajata, povrhu tega pa ju ogrožajo mravlje in velikanska kača, ki skuša braniti svoje gnezdo blizu peska. Quicksand z uporabo živega peska metaforično cilja na utapljajoče se razmerje glavnih junakov, kar se zdi posrečena domislica, vendar pa je žal okoli nje ustvarjen precej dolgočasen, razvlečen in pust film. Glavna junaka, ki ju sicer spodobno odigrata Carolina Gaitan in Allan Hawco, nista pretirano zanimiva in všečna, njuni razlogi za propad zakon, katerim se režiser Andres Beltran presenetljivo veliko posveča, pa film, ki bi moral biti poln suspenza, nehote odvrže v vode melodramatične moralke, ki je hkrati obupno predvidljiva in površinska. Film sicer premore vzdušno atmosfero, že omenjene spodobne igralce in nekaj pogojno napetih prizorov, vendar nažalost je to tudi vse; omejena lokacija niti približno ni maksimalno izkoriščena, namesto napetosti pa je gledalec pogosto podvržen zehanju in gledanju na uro. Quicksand ni slab, ni pa tudi dober film; je generično gledljivo zapravljanje časa, kaj več od tega pa ne.