Master Gardener (2022)

Rating: 7 out of 10.

Priznani režiser in scenarist Paul Schrader se že od nekdaj navdušuje nad zgodbami o težavnih posameznikih z običajno travmatično preteklostjo, ki niso zmožni navezati pristnega stika s širšim svetom in posledično padejo v brezno globoke eksistencialne krize. V zadnjih letih je Schrader svojo zmagovalno formulo uspel pretopiti v dve mojstrovini in sicer First Reformed, ki se je tematsko vrtela okoli fanatizma in izgube vere ter The Card Counter, ki se je osredotočala na bridek prikaz ameriške družbe v primežu brezdušnega kapitalizma. Obema filmoma se je tokrat pridružil še tretji, zadnji del Schraderjeve neuradne trilogije “izgubljenega modernega časa”; Master Gardener je pripoved o vrtnarju Narvelu Rothu, ki z majhno skupino pomočnikov skrbi za vrtove premožne vdove, s katero ima tudi razmerje. Ko ga vdova prosi, da bi v varstvo vzel njeno težavno in odtujeno vnukinjo Mayo, se začnejo postopoma razkrivati drobci Narvelove temačne in nasilne preteklosti. Kot pa je pričakovano, ima preteklosti v filmih vedno hitre noge in tudi Narvel se kmalu znajde pred dilemo, komu zaupati in kakšna prihodnost ga čaka za vogalom. Kot je razvidno iz vsebine, se Schrader tudi tokrat posveča enako surovemu kot tudi ganljivemu portretu družbenega izobčenca, ki ga s čudovito zadržanostjo odigra Joel Edgerton, hkrati pa v zgodbo o krivdi in odpuščanju vnese tudi subtilne metafore vrtnarstva, ki Narvelu predstavlja ustaljen red v svetu, ki ga poganjata kaos in nasilje. Odlična glasba, umirjen tempo, prefinjeni elementi magičnega realizma ter močne igralske predstave tako brezhibno pilotirajo Schraderjevo odisejado skozi vrtove ljubezni in sovraštva. Navkljub temu pa je Master Gardener iz že omenjene (neuradne) trilogije najšibkejši film, saj mu za razliko od prehodnikov manjka bolj udarna zadnja tretjina; Schrader uspe postaviti temelje, ki bi Narvelovo zgodbo pripeljali do katarzičnega konca, vendar do tega nikoli ne pride, zato bo film za marsikaterega gledalca manjše razočaranje, saj bo skoraj dve uri čakal na dogodek, katerega potem ni od nikoder. Master Gardener je še vedno film, ki kaže, da je Schrader v dobri formi, toda na poti do cilja mu je tokrat zmanjkalo nekaj sape.

The Little Mermaid (2023)

Rating: 4 out of 10.

Disneyjeva “živa” predelava animirane klasike The Little Mermaid je bil eden najtežje pričakovanih filmov letošnjega leta, vendar iz ne ravno laskavih razlogov; ko je bila za vlogo naslovne junakinje Ariel izbrana temnopolta pevka in igralka Halle Bailey, je ta odločitev na spletu sprožila še eno neumno vojno med tistimi, ki so Disneyjevo težnjo k bolj progresivni in vključujoči drži pozdravili z odprtimi rokami in tistimi, ki so v izbiri igralke videli samo še eno korporativno služenje t.i. buditeljski kulturi. The Little Mermaid je bil težko pričakovan film bolj zaradi dokazovanja obeh strani, da so imele prav; eni so upali, da bo film postal velika finančna uspešnica, drugi pa, da bo finančno pogorel, v obeh primerih pa so v ospredju zgolj želje po zadoščenju lastnega ega. A če te prepire potisnemo ob stran, je bilo težko ostati navdušen ob najavi še ene nepotrebne predelave Disneyjeve animirane klasike in The Little Mermaid znova služi kot boleč dokaz, zakaj bi studio moral opustiti svoje namere po tovrstnih predelavah. Nova različica zgodbe o morski deklici, ki si želi izkusiti življenje na kopnem, pri tem pa se zaljubi v čednega princa, ima nekaj svetlih točk; nekateri prizori podvodnega sveta so za gledalčevo oko zelo prijetno, Bailyjeva se lahko pohvali z odličnimi pevskimi sposobnostmi in tako izvrstno odpoje svoje glasbene točke (kot igralka je sicer nekoliko medla, vendar še vedno solidna) in Melissa McCarthy se v vlogi njene ljubosumne tete Ursule izkaže kot karizmatična in zabavna hudobnica. Tu pa se pohvale tudi končajo; zgodba je po nepotrebnem razvlečena in posledično tudi dolgočasna, med Ariel in princem Ericom (izredno leseni Jonah Hauer-King) ni nobene pristne kemije, živalski liki zaradi fotorealističnega pristopa delujejo kot strašljive lutke, vizualna podoba pa je presenetljivo neizstopajoča in bleda, ob čemer se je smiselno vprašati, v kaj točno je Disney zmetal svoj 250 milijonski proračun. The Little Mermaid je odveč primerjati z izvirnikom, saj pri tem pogori na celi črti, kot samostojni film pa prav tako ne ponudi ničesar, kar bi gledalcu ostalo v trajnem spominu.