Ameriške predsedniške volitve leta 2016, ki so minile v vročekrvnem ideološkem (in pogosto neokusnem) obračunavanju med favoritoma Donaldom Trumpom in Hilary Clinton, so se v zgodovino zapisale tudi po številnih zgodbah iz njihovega ozadja, ki mečejo slabo luč na demokratičnost in pravičnost ameriškega volilnega sistema. Ena od teh zgodb je bilo tudi obveščevalno poročilo o tem, kako so se ruske oblasti vmešavale v ameriške volitve in s tem pomagale Trumpu do gladke zmage. To poročilo je medijem posredovala Reality Winner, nekdanja prevajalka ameriških letalskih sil, ki je med drugim opravljala pogodbena dela za ameriško Agencijo za nacionalno varnost in iz stavbe agencije odtujila dokumente, ki so razkrivali sumljive povezave med Trumpom in ruskimi oblastmi. Njena enako navdihujoča kot tudi zastrašujoča zgodba je bila najprej upodobljena preko gledališke igre Tine Satter, katere besedilo je natančna transkripcija zasliševanja vladnih agentov, ki so 3. junija 2017 aretirali Winnerjevo na njenem domu in kasneje obsodili večletno zaporno kazen. Po gledališki igri je Satterjeva posnela tudi film Reality, ki je temu primerno minimalističen; traja slabih 80 minut, večina dogajanja je omejenega na en sam prostor v hiši, kjer vladna agenta zaslišuje Winnerjevo, ogromno poudarka pa je na dialogih, medtem ko je dogajanje bolj ali manj statično. Na srečo se gledališkost materiala na filmu niti najmanj ne pozna; Reality je udaren, provokativen, sofisticiran in napet dramski triler, ki gledalca prepriča z neobičajnimi pripovednimi prijemi, domiselno montažo, izvrstnimi dialogi, presenetljivo visoko mero suspenza in predvsem odlično igralsko predstavo Sydney Sweeney v glavni vlogi. In navkljub močnemu političnemu komentarju film ne zapade v pridiganje ali moraliziranje, temveč se trdno drži dejstev, ki pa so že sama po sebi dovolj udarna, da ne potrebujejo dodatnih razlag. Dramski triler, ki briše mejo med dvomom in resnico, ne da bi ob tem zataval v brezglave teorije zarote.
