Zagreti oboževalci spletnih šaljivk, imenovanim memeji, se verjetno spomnite podobe možakarja z bujno afro frizuro, kričečimi oblekami in mamljivo pomirjenim glasom. To je (bil) Bob Ross (1942 – 1995), slikar s priljubljeno televizijsko oddajo The Joy of Painting, ki se je predvajala med letoma 1983 in 84 na mreži CBS in uspela približati amatersko likovno umetnost širšemu občinstvu. Rossovo življenje služi kot navdih za trpko komedijo Paint, v katerem sledimo zmedeni karieri Carla Nargla (Owen Wilson), ki na lokalni televizijski postaji že več kot trideset let vodi svojo pogovorno slikarsko oddajo, vse dokler se ne sooči s svojo konkurenco, mlado in ambiciozno slikarko Ambrosio, ki slika hitreje in spretneje, kar jo potisne v ospredje, medtem ko Carla pahne v eksistencialno stisko. Paint ima na svoji strani zanimivo zgodbo in še bolj zanimivega protagonista, ki ga zavzeto odigra Wilson, toda gledalec bo že po dobrih petnajstih minutah ugotovil, da nima dobrih razlogov, da bi pričujočemu filmu namenil svoj čas. Preprosteje povedano; Paint je zmeda od filma, ki v slikarskem žargonu perfektno ujame bistvo pregovora o tem, kako je zretje v sušenje barve sinonim za dolgčas. Navidez zanimiva zgodba je prikazana s toliko malo entuziazma in energije, da se slaba ura in pol, kolikor film traja, zdi vsaj dvakrat daljša kot sicer. Struktura filma je nekoherentna in brez rdeče niti (smešna podrobnost; ko film prikazuje dogodke izpred treh desetletij, je Wilsonov lik popolnoma enak, kar služi kot dokaz, kako malo je bilo filmarjem mar za avtentičnost zgodbe), stranski liki kartonski in enodimenzionalni, nobena njihova reakcija ni življenjska in nasploh se zdi, kot da se pred nami odvija zgodba, za katero ni mar ne tistim pred kamero kot tistim za njo. In po kakšni logiki lahko gledalci pričakujemo, da bo z nami kako drugače?
