Filmske recenzije | RAZGLEDANO

John Wick je ena od tistih akcijskih franšiz, za katero se zdi, da ni namenjena (zgolj) molži denarja, ampak ima dejansko razloge za obstoj dosedaj štirih filmov. V četrtem poglavlju franšize John Wick: Chapter 4 je naslovni junak znova na begu, a tokrat se zdi, da mu po življenju strežejo čisto vsi, še posebej pa novo vodstvo njegove nekdanje organizacije, ki ji sedaj poveljuje psihotični markiz Vincent de Gramont (vrhunski Bill Skarsgard), povrhu tega pa si Wick na glavo nakoplje cel kup najetih morilcev, ki bi radi prejeli vrtoglav znesek za njegovo glavo. Četrti film v franšizi, ki ga je znova režiral Chad Stahelski, je epski tako po vsebini kot formi; eksotične lokacije, moderna rock / hip hop glasba, s suspenzom, krvjo in zlomljenimi kostmi zaznamovana dirka s časom ter seveda nešteto zlobnih fantov, ki so dobesedno poslani v naročje Wicku in njegovim osupljivim sposobnostim ubijanja. Navkljub orjaškim trem uram je John Wick: Chapter 4 neprestano dinamičen, ultra nasilen, razburljiv in vratolomen akcijski tobogan, ki mu nikoli ne pojenja sapa in je ravno zato daleč najboljše poglavje v franšizi. Keanu Reeves se znova izkaže v naslovni vlogi in svojemu liku doda ne zgolj elemente čistokrvnega akcijskega heroja, ampak tudi veliko čustvenih dimenzij, zaradi katerih je njegovo mučno potovanje do cilja za gledalca toliko bolj vznemirljivo. Nič slabši niso preostali igralci v filmu, še posebej izstopa elastični Donnie Yen v vlogi slepega najetega morilca, ki ukrade vsak prizor, v katerem se pojavi. Preseneti tudi to, da se film lahko pohvali z dobro in (povečini) smiselno strukturirano zgodbo, seveda pa ta sama po sebi ne pomenila nič brez naravnost izvrstnih akcijskih prizorov, ki navkljub dolžini (nekateri trajajo tudi po deset minut ali več) nikoli ne izpadejo razvlečeno ali ponavljajoče. Nekatere gledalce bo morebiti obilica hrupne akcije psihično izmučila in najverjetneje bi film lahko profitiral od bolj zgoščene vsebine, toda kot celota je John Wick: Chapter 4 eden od resnih kandidatov za najboljši akcijski film letošnjega leta.

Scott Thompson, bolj znan po umetniškem imenu Carrot Top, je bil eden najbolj čudaških in (pričakovano) priljubljenjih komikov 90. let, saj so njegovi nastopi temeljili na razkazovanju čudaških (in povečini nepraktičnih) pripomočkov. Njegova skoraj surrealna stand-up rutina je prepričala kravatarje v Hollywoodu, ki so skušali unovčiti komikovo priljubljenostjo s filmom Chairman of the Board. Investicija se je izkazala za usodno napako, saj je film neslavno pogorel tako pri kritikih kot gledalcih (film je stal sedem milijonov dolarjev, povrnil pa je skromnih 300 tisoč), posledično pa je tudi Topova kariera skrenila v slepo ulico, kar pa je – pa naj se to sliši še tako hudobno – edino pravilno. Topova zmagovalna formula razkazovanja čudnih izumov je namreč dobro funkcionirala kot nekajminutni skeč, nikakor pa njegova prezenca in smisel za humor nista bila dovolj močna za celovečerni film. Rezultat tega je razvlečeni, dolgočasni, imbecilni in nedomiselni izgovor za film, ki združuje vse najslabše elemente komedij iz 90. let; debilne in ponavljajoče šale, kartonski liki brez osebnosti, za lase privlečena in obupno predvidljiva zgodba ter nakopičena zbirka klišejev, katerih se je občinstvo naveličalo že v času izida pričujočega filma. Ne pomaga niti to, da je Top precej slab igralec z neobstoječo karizmo in smislom za humor, ki nerodno skače med otročjimi debilizmi in vulgarnimi šalami za odrasle. Chairman of the Board je tudi eden od tistih filmov, ki se oklepa ponavljajočega zapleta o totalnem tepcu, ki po spletu neumnih naključij postane junak in si za trofejo vzame lepo žensko (Courtney Thorne-Smith, ki je zaradi tega filma zapustila izredno popularno žajfnico Melrose Place in odločitev zelo hitro obžalovala), medtem ko gledalci nimamo posebnega razloga, da bi nam moralo biti mar za osrednji ali katerikoli drug lik v filmu. Chairman of the Board je resnično obupen film, ki ne bi smel obstajati.