The Son (2022)

Rating: 5 out of 10.

Francoski filmar Florian Zeller je pred dobrimi tremi leti navdušil z enako ganljivo kot tudi zamotano psihološko dramo The Father, v kateri se je na inovativen način lotil občutljive problematike posledic staranja in demence, zaradi katere glavni junak, ki ga fenomenalno odigra Anthony Hopkins, vztrajno izgublja občutek za resničnost in celo svoje bližnje dojema kot popolne tujce oz. celo kot sovražnike. Zellerjev film je bil poseben s tega vidika, da se njegova pripovedna nit razpletala v konvencionalnem stilu, ampak kot zamotana psihološka detektivka, kjer sta bila tako osrednji lik kot gledalec prisiljena razločiti med resničnostno in dementnimi iluzijami. Tega drznega filmskega eksperimentiranja, ki se je Zellerju več kot izplačal, v njegovem najnovejšem filmu The Son, nekakšnem duhovnem nadaljevanju že omenjene mojstrovine, žal ne boste našli. Še več; The Son je presenetljivo staromodna in konvencionalna melodrama, ki poka od sentimentalnosti, naivnosti in žal tudi nedokončanosti. Film se osredotoča na odnos med očeti in sinovi, v tem primeru med uspešnim poslovnežem Petrom (Hugh Jackman) in njegovim odtujenim najstniškim sinom Nicholasom, ki je zaradi nedavne ločitve staršev utrpel hudo psihološko travmo, ki ga med drugim napeljuje k samopoškodovanju in pogostem samomorilnem razpoloženju. Če smo iskreni, je že okvirna zgodba filma nekaj, kar diši po solzavih televizijskih limonadah in četudi Zellerjev film nikoli ne krene tako daleč v neokusnost, gre še vedno za močan korak nazaj, še posebej v primerjavi s filmom The Father, katerega bi na tej točki bilo skoraj nespodobno omenjati. The Son ni slab film, saj postreže z nekaterimi odličnimi igralskimi predstavami (Jackman, Vanessa Kirby in Laura Dern tako kot vedno pustijo močan vtis) in zgodbo razvija na zadovoljiv način, toda hkrati s tem za sabo vleče cel kup klišejev, osladnih poskusov prisiljene melodrame in nedorečenosti. Povrhu tega pa najšibkejšo točko filma predstavlja igralec Zen McGrath v vlogi Nicolasa, ki ni dovolj prepričljiv in namesto čustveno prizadetega najstnika daje vtis razvajenega nergača, ki večino časa trpi zgolj zato, da ima flm nekakšen zaplet. Končni rezultat vsega je sicer spodobna, vendar pozabljiva drama, ki jo vsekakor ne moremo šteti za še en Zellerjev filmski presežek.

Jezdeca (2022)

Rating: 6.5 out of 10.

Pomlad 1999. Svet se boji prihodnosti, strah pred famoznim milenijskim hroščem, ki bo resetiral vse računalnike in človeštvo pahnil v dobo eksistencialnega mrka, pa je prisoten na skoraj vsakem koraku. Toda ne za glavna junaka filma Jezdeca; najboljša prijatelja Tomaž in Anton živita v zakotni vasici v Prlekiji in se nekega dne na vrat na nos odločita predelati svoja mopeda in z njima kreniti na pot. Kam? “Ni važno, samo čim dlje stran od te vukojebine!” sikne Tomaž in dvojica sprva krene zgolj do Ljubljane, da bi obiskala Tomaževo dekle, nato pa ju splet okoliščin pelje proti Splitu in slovitem romarskem središču Međimurju. Celovečerni prvenec Dominika Menceja po naslovu in okvirnem zapletu resda močno spominja na klasiko Easy Rider, toda zgolj na prvi pogled; za razliko od Hopperjeve motoristične klasike, ki je funkcionirala predvsem kot umetniški krik hipijevske kulture, je film Jezdeca bistveno bolj umirjena in poetična drama o odraščanju, lično preoblečena v t.i. film ceste. V skladu z zakonitostmi žanra filma ceste se tudi Mencej dotika motivov svobode, obsojenosti na življenje v nerazumljeni in zaplankani skupnosti ter težke lekcije, ki jih prinaša preskok iz neobremenjene mladosti v zrelo življenjsko obdobje. To prelomnico v življenjih glavnih junakov, ki ju simpatično odigrata Petja Labović in Timon Šturbej, uspe film prikazati z vzdušnimi liričnimi trenutki, trpkim humorjem, režiserjevim spretnim očesom za podrobnosti, subtilnimi družbenimi komentarji, ter predvsem tehnično podkovanostjo, ki navkljub počasnemu tempu uspe zajeti dinamiko tako fizičnega kot čustvenega popotovanja likov. Pohvalno je tudi to, da je film skoraj v celoti posnet v prleškem narečju, kar lahko zmede nekatere gledalce, vendar ne do te mere, da bi popolnoma izgubili rdečo nit zgodbe. Žal pa filmu Jezdeca zmanjka nekaj kilometrov do presežka, še posebej zaradi nekaterih pomanjkljivo razvitih likov ter nenavadne strukture fabule, kjer je vožnja glavnih junakov neprestano prekinjena z rahlo motečimi flashbacki in nerodno izpeljanimi prizori precej površinskega simbolizma. Končni rezultat je kompetentno narejen, dobro odigran in pristno liričen film z neenakomernim tempom in prevelikimi ambicijami.