Filmske recenzije | RAZGLEDANO

O britanski pisateljici Pauli Hawkins je težko napisati kaj novega; nekdanja novinarka je po neuspešnih začetkih uspela najti zmagovalno formulo z romanom Dekle na vlaku, ki jo je ustoločil za eno od vidnejših predstavnic moderne literarne psihološke kriminalke. Njena specialiteta so počasno grajanje suspenza in portreti navidez odgovornih odraslih oseb, ki za seboj vlačijo cel kup frustracij in travmatičnih skrivnosti, njihova percepcija resničnosti pa je včasih tako majava, da so zlahka postavljeni v vloge nezanesljivih protagonistov. Vse to je moč srečati tudi v njenem najnovejšem kratkem romanu Slepa pega, ki že v samem uvodu ne skopari z brutalnostjo; Jake, neuspešen in zadolžen scenarist, leži z razbito glavo v mlaki krvi, poleg njega kleči njegov najboljši prijatelj Ryan, sicer spreten poslovnež. Dvojico povezuje močna ljubezen do Edie, ki je sicer poročena z Jakeom, vendar pa zaradi njunih pogostih zakonskih prepirov išče tolažbo pri Ryanu. Trojico, ki je praktično nerazdružljiva od srednješolskih let, začnejo pretresati sumničavost, skrite zamere in predvsem grozljiva skrivnost iz preteklosti, ki bi pojasnila motiv za Jakeov umor.

Hawkinsova se je tekom kariere pogosto srečevala z očitki, da so njeni romani predolgi in preveč razvlečeni, kar pojasni, zakaj Slepa pega obsega vsega skupaj nekaj več kot sto strani. Zgodba se tokrat razvija hitro, s preprostimi psihološkimi opisi maloštevilnih glavnih junakov, peščico preobratov in jasnimi pojasnili ozadja dogajanja, ki jim je šele v epilogu dodana začimba pričakovane skrivnostnosti. In četudi se zaradi te ekonomičnosti roman hitreje bere (ne bi pretiravali, če rečemo, da je knjigo moč prebrati v slabih dveh urah), se bralec težko znebi občutka, da Hawkinsova tokrat ne piše zgodbe v pravem pomenu besede, ampak zgolj njen osnutek. Z drugimi besedami; če je pisateljica v prejšnjih romanih povedala preveč, se tokrat zdi ravno nasprotno; zgodba Slepe pege venomer daje občutek, da se za njo skriva nekaj več, vendar do tega “več” nikoli ne pride. Več bi pričakovali od karakterizacije likov, ki so tokrat precej površinski in nezanimivi. Več bi pričakovali do končnega razpleta, ki sicer nosi smisel, vendar bi ga težko označili za šokantnega ali nepredvidljivega. Več bi pričakovali od vzdušja, ki ga občutno primanjkuje. V pričujočem romanu bi nasploh vsega moralo biti “več”. Slepa pega sicer ni slab roman in bo zadovoljil oboževalce modernih psiholoških kriminalk, toda zgodba in liki niso tako zanimivi in poglobljeni, da bi se k njimi vrnili več kot enkrat.

Spodoben, vendar pozabljiv “gospodinjski” triler.

Ko gledalci prvič uzremo glavnega junaka pričujočega filma, temnopoltega mladeniča Ellisa Frencha (izvrstni Jeremy Pope), je praktično na dnu eksistencialne lestvice; živi v zavetišču, mama, sicer zaposlena kot paznica v zaporu, se ga sramuje in prihodnost pred njim je vse prej kot bleščeča. Zato se v obupu odloči za drastičen ukrep; pridruži se ameriškim marincem, da bi dokazal sebi in svojim bližnjim, da mu pripada mesto v svetu, toda brutalni treningi ter njegovo nerodno skrivanje istospolne usmerjenosti za Ellisa predstavljajo velike ovire, ki jih morebiti nikoli ne bo uspel premagati. The Inspection režiserja in scenarista Eleganca Brattona je delno avtobiografska drama, v kateri filmar opisuje lastne izkušnje vpoklica v vojsko kmalu po terorističnih napadih 11. septembra 2001 in izbruhu famozne vojne proti terorju, ki se je začela z ameriško invazijo na Irak dve leti kasneje. Glede na samo ozadje zgodbe bi pričakovali, da je The Inspection film z močnim političnim (ter protivojnim) sporočilom in do dolečene mere to tudi drži; Bratton na subtilen način razgali tragične razsežnosti paranoidne militarizacije ameriške družbe, ki je – kot omenijo v filmu – po “največjem varnostnem vdoru v zgodovini celine” zapadla v stanje večne pripravljenosti na krut in neizprosen boj zoper fantomskega sovražnika. Toda prvotni fokus pričujočega filma je v emocionalnem, iskrenem, a še vedno surovo realističnem prikazu notranjega razkola glavnega junaka, ki se s težavo sooča s svojo drugačnostjo, hkrati pa skuša najti poti, da bi postal eden od marincev oz. eden od članov verjetno edine družine, kateri še lahko pripada. The Inspection je tako v prvi vrsti karakterna študija občutljivega mladeniča na življenjskem razpotju, ki se uspe gledalca dotakniti na čustveni ravni, ne da bi se pri tem zatekel v sentimentalnost in naivnost. Končni rezultat je odlično odigrana, osvežujoče nekonvencionalna in vzduša karakterna drama z večno aktualnim sporočilom tako na osebni kot širši družbeni ravni.