The Super Mario Bros. Movie (2023)

Rating: 6 out of 10.

Super Mario je eden od tistih ikoničnih popkulturnih likov, ki že desetletja uspešno kljubuje menjavi trendov in ostaja enako priljubljen lik kot daljnega leta 1981, ko se je prvič pojavil v Nintendovi računalniški igri Donkey Kong. Ikonična podoba majhnega štorastega vodovodarja z značilno rdečo kapico, košatimi brki, rdeči srajci in modrem delovnem pajacu je presegla meje lastnega medija računalniških iger in postala globalni fenomen, katerega skuša (znova) z novim filmom unovčiti tudi Hollywood. The Super Mario Bros. Movie je animirana adaptacija Mariove računalniške igre in vključuje peresno preprosto zgodbo; naslovni vodovodar iz Brooklyna in njegov strahopetni brat Luigi se po spletu okoliščin znajdeta v kraljestvu gob, kjer morata skupaj z neustrašno princeso Peach premagati zlobnega tirana Bowserja, ki se skuša s princeso poročiti in zavladati gobji deželi. Pred ogledom pričujočega filma se je potrebno zavedati nečesar; The Super Mario Bros. Movie je film, ki ne skriva dejstva, da je namenjen otrokom. Preprosta in površinska zgodba, enodimenzionalni liki in humor, ki povečini temelji na fizičnih gagih in neprestana akcija, ki nikomur ne pusti dihati… to je vse, kar pričujoči film ponuja. A kljub tej formulaičnosti in predvidljivosti je film kot celota neškodljivo razvedrilo za preganjanje dolgčasa; privlačna animacija, ki uspešno posvoji elemente iz računalniških iger, vznemirljiva akcija in hiter tempo poskrbijo, da se otroci neprestano zabavajo, odraslim gledalcem pa verjetno tudi ne bo (preveč) dolgčas. Tudi humor, ki je – kot že omenjeno – dokaj predvidljiv ni žaljiv do otrok, ampak je namenjen zgojl brezskrbni zabavi, s čimer pa ni nič narobe. The Super Mario Bros. Movie je s strogo kritičnega vidika sila povprečen film, vendar pa ne škodi, če od časa do časa gledalci spremljajo nekaj, kar jim ponudi neškodljiv izklop možganov.

Air (2023)

Rating: 7.5 out of 10.

Air Jordan oz. “air-jordanke” so verjetno najbolj znana blagovna znamka športnih superg na svetu, za katero pa stoji fascinanta zgodba o finačnih tveganjih, visokopoteznih načrtih, pogumu ter dolgotrajnih pogajanjih z legendo svetovne košarke Michaelom Jordanom, ki je supergam posodila ne zgolj svoje ime, ampak celotno persono, večjo od življenja. Ozadje nastajanja omenjene blagovne znamke se morebiti ne zdi hvaležno gradivo za filmsko adaptacijo, toda s tem izzivom se je samozavestno spopadel Ben Affleck v svojem petem režijskem poskusu z naslovom Air; biografska komična drama, katere scenarij je vrsto let čepel na t.i. črnem seznamu (gre za seznam najmanj iskanih oz. priljubljenih scenarij za filmsko adaptacijo), je postavljena v leto 1984 v pisarne podjetja Nike, ki je zaradi preteklih neuspešnih poslovnih odločitev na robu bankrota, dokler se uslužbenec Sonny Vaccaro (Matt Damon) ne domisli drznega načrtga, da bi podjetje ves svoj denar vložilo v izdelavo superg Air Jordan, poimenovane po tedaj najbolj vzpenajočem se mladem košarkašu Michaelu Jordanu. Film se osredotoča na Vaccarova prizadevanja, da bi navezal direkten stik z Jordanovo družino (kot zanimivost; Jordan sprva ni imel nobenega interesa, da bi sodeloval s propadlim podjetjem kot je Nike) in sklenil najbolj pomembno pogodbo v zgodovini ameriškega športa. Air je t.i. “pisarniški” film, katerega dogajanje se povečini razvija preko številnih dialogov, kar ne obeta zanimivega končnega rezultat, toda zgodi se ravno nasprotno; Affleckov film je presenetljivo živahen, duhovit in navdihujoč portret ljudi iz poslovnega sveta, ki so bili pripravljeni tvegati vse za sklenitev “življenjskega” posla, pri tem pa tudi prepoznati ikonični status bodoče košarkaške zvezde. Film odlikujejo odlične igralske predstave (še posebej Damona in Viole Davis v vlogi Jordanove matere), prefinjen smisel za humor, domiselna uporaba glasbe, spretno spisani dialogi ter predvsem bogata informativnost zgodbe, ki bo pritegnila pozornost tudi tistih, ki jih svet športa in podjetnišva ne zanimajo. Nekatere gledalce bi morebiti zmotilo občasno ne preveč subtilno glorificiranje Jordanove persone ter nekateri vsiljeni čustveni trenutki, prav tako pa se zdi, da je resnična zgodba venomer zapakirana v sentimentalno dramatizacijo. Toda kakšnih usodnejših napak film nima; Air je zelo spodobna in zabavna refleksija časa tveganega podjetništva in kreiranja “človeških bogov” na športnem parketu.