Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Mogoče se z današnjega vidika to dejstvo zdi pretirano, toda konec 80. let je bil Tetris revolucionarna igra, ki je s svojim preprostim konceptom polaganja kock z namenom igralčevega doseganja čim večjega števila točk osvojila (ali bolje rečeno; zasvojila) na milijone igralcev po vsem svetu. Istoimenski celovečerni film Jona S. Bairda, ki nas je nazadnje navdušil z odlično biografijo Stan & Olio, skuša predstaviti ne zgolj nastanek ozadja omenjene računalniške igre, ampak napeto dirko s časom za pridobitev licence, ki je pustila tudi močne posledice na prizorišču tedaj “vroče” hladne vojne med ZDA in Sovjetsko zvezo. Igro je namreč ustvaria ruski programer Alexey Pajitnov, demo igre pa je padel v roke poslovnežu Henku Rogersu, ki postane obseden z morebitnim uspehom Tetrisa in med drugim odpotuje v Sovjetsko zvezo, da bi igro odkupil od podjetja v državni lasti. Resnična zgodba pričujočega izdelka ni ravno “filmska”, zato ne preseneča, da je Tetris zapakiran kot dinamični in stilsko dovršeni vohunski triler, kjer je Rogers (s simpatično igralsko predstavo Tarona Edgertona) portretiran kot skoraj akcijski heroj, ki s svojo trmo, patriotsko držo in odločnostjo kljubuje skoraj stereotipno hladni in konzervativni drži sovjetskih zlobnežev, ki med čakanjem na propad komunističnega režima že sklepajo sumljive kupčije, s katerimi bi se okoristili. To pomeni, da Bairdov film nima veliko skupnega z resnično zgodbo in je zgolj produkt, ki dejstva v celoti podredi nepotrebnemu spektaklu in naslanjanju na kopiranja klišejev iz filmov o Jamesu Bondu. To seveda ne pomeni, da je Tetris slab film, saj ga še vedno odlikujejo dobre igralske predstave, nekateri unikatni in domiselni pripovedni prijemi, izpiljena vizualna podoba in dober smisel za humor. Težava je zgolj v tem, da film ni niti približno tako zanimiv, kot si domišlja; zaradi monotonega kopičenja podatkov in (pre)hitre montaže bo večina gledalec zelo hitro izgubila rdečo nit, proti koncu pa najverjetneje nihče več ne bo vedel, čemu se liki v filmu lovijo. Tetris je mestoma duhovit in dinamičen film, ki pa ne pusti globjega vtisa.

Triler Unseen se ponaša s sila preprostim zapletom; Emily, ki jo na začetku filma ugrabi njen neprištevni bivši partner, uspe zbežati iz ujetništva, vendar pri tem razbije svoja očala, brez katerih pa ne vidi praktično ničesar. Njena edina rešitev je Sam, nevrotična uslužbenka na bencinski črpalki, ki mora s pomočjo mobilne kamere igrati “vlogo” njenih oči pri pobegu. Skromnih 76 minuz, kolikor film traja, priča o tem, da je Unseen mišljen kot hiter triler, ki je posnet v skoraj realnem času in se zanaša predvsem na dinamiko osrednjih dveh likov, ki ju odigrata simpatični Midori Francis in Jolene Purdy. Žal je tudi edina dobra plat tega generičnega, predvidljivega in ponekod že žaljivo absurdnega trilerja, ki se nikoli ne more odločiti, kaj bi rad bil; kot struna napeta dirka s časom, tovariška komedija o dveh popolnih tujcih, ki morata v rekordno hitrem času skleniti zavezništvo ali absurdna satira, v kateri je – med drugim – udeležena tudi psihotična premožnica kot stranka na bencinski črpali, ki ne sprejme ne kot odgovor. Film je še najbolj uspešen, ko se osredotoča na osrednji protagonistki in jima pusti, da se rešita iz nemogoče zagate, vendar pa je zgodba neprestano uničena z nadležnimi komični vložki, osladnimi dialogi ter – če smo popolnoma iskreni – popolno odsotnostjo realne nevarnosti, saj so vsi “zlikovci” bodisi kričeče stereotipni bodisi tako nekompetentni, da ni povsem jasno, kako lahko kogarkoli ogrožajo. Unseen je morebiti povsem sprejemljiv kot pozabljivo razvedrilo (z obveznim odklopom možganov, ker sama zgodba ne nosi nobenega smisla), kaj več pa žal ne.