Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Manchester, sedanjost. Nekdaj cvetoče industrijsko mesto, po katerih je odmevala glasba kultnih Joy Division, se je spremenilo v blodnjak mrkih stanovanjskih blokov, visokih nebotičnikov in umazanih ulic, polnih drog in kriminala. To zadušljivo ozračje predstavlja dogajalni prostor noir kriminalke Sirene, sicer romanesknega prvenca britanskega pisatelja Josepha Knoxa. Aidan Waits je policijski detektiv, ki je zaradi zaradi kršenja kodeksa slabo zapisan pri svojih nadrejenih, vendar hkrati dovolj inteligenten in zvit, da ga rekrutirajo za delo pod krinko v kriminalnem podzemlju. Njegova naloga je dvojna; približati se mora nedotakljivemu mamilarskemu šefu Carverju, hkrati pa rešiti mladoletno hčer vplivnega poslanca, ki je postala ena od Carverjevih dostavljalk mamil. Že tako težka naloga kmalu postane vse bolj neznosna, saj mora Waits tako pred barabami kot policisti igrati dvojno vlogo ovaduha, dodatno bremu pa mu še predstavljajo posledice njegove odvisnosti od mamil, problematična osebnost ter (pre)mehko srce za nežnejši spol.

Knox se s Sirenami predstavi kot kompetenten pisec, ki daje ogromno poudarka na hladni atmosferi, hkrati pa uspešno preslika monotono urbano okolje iz 70. let, ki je predstavljalo navdih že omenjenim Joy Division, v sodobne čase mrkega kapitalizma, razprodaje človekove duše in neusmiljenega boja za preživetje. Privlačnost Knoxovega prvenca se skriva v njegovi izraziti moralni sivini likov, ki jih je nemogoče razdeliti na dobre in slabe, pravzaprav bi prej rekli, da so osebnostno vsi konfliktni, sebični in izkoriščevalski z izjemo detektiva Waitsa, ki pa je daleč od poštenega policista. Zgodba romana je v maniri žanra noir kriminalk pričakovano zamotana in polna preobratov, ki jim bo bralec morebiti težko sledil, če si pred tem ne bo delal zapiskov. Knox ponuja bogato informativen vpogled v kriminalno podzemlje in kako je “epidemija” mamil bistveno hujši problem kot si mnogi predstavljamo, hkrati pa opomni, kako kemična smrt preži na staro in mlado. Romanu tako ni moč veliko očitati, razen občasne razvlečenosti, še posebej v poglavjih, ki z dolgimi opisi junakovih tavanj po manchesterskih ulicah ne prispevajo k pospešenemu tempu zgodbe.

Nepopoln, vendar še vedno zelo obetaven uvod v t.i. “manchesterski noir”.

“Privoščite si nekaj sladkega,” je ena od osrednjih misli najnovejšega slovenskega celovečernega filma Nekaj sladkega, režijskega prvenca Tina Vodopivca, enega od vidnejših domačih stand-up komikov. In ta misel še kako drži; Vodopivčev film, ki ga je spisal skupaj z bivšo partnerico in pevko Urško Majdič, je namenjen tistim, ki si ob jutranji kavi radi privoščite kocko ali dve sladkorja. Z drugimi besedami; gre za klasično romantično komedijo zmešnjav, ki jo poganja pristni balkanski temperament in – vsaj za slovenske filme – izredno nalezljiva energija, ki se ji bodo gledalci težko uprli. Že zgodba je absurdno lahka; Kaja (simpatična Jelena Jovanova) je nevrotična organizatorka marketinške konference, na kateri bo nastopil svetovno znani guru Ace Majstorovski (Saško Kočev), vendar ta zamudi na letalo, zato se Kaja domisli norega načrta in za nastop rekrutira lokalnega slaščičarja, ki je guruju na las podoben. Najverjetneje ni treba poudarjati, kaj sledi; duhovite zamenjave identitete, naključne zatreskanosti, par odštekanih situacij, široka galerija ekscentričnih likov ter humor, ki lovi ravnotežje med Slovenijo in Balkanom. Težko bi rekli, da Nekaj sladkega odkriva toplo vodo, vendar pa se film glede tega niti ne pretvarja, kar ga ves čas rešuje pred padcem v podpovprečje. S tehničnega vidika filmu ni moč veliko očitati in tudi Vodopivčeva režija je povsem suverena in za prvenec več kot zadovoljiva, igralske predstave so povečini solidne, šale posrečene in tempo dovolj dinamičen, da se gledalec nikoli ne dolgočasi. Filmu največ preglavic povzroča vsebina, za katero je najbolje, da o njej ne razmišljate preveč; okvirni zaplet je banalno nesmiselen in za sabo povleče cel kup nelogičnosti, zgodba na več mestih ni docela razvita (predvsem razvoj romance med glavnima junakoma, ki se ga film sprva dotakne, kasneje pa opusti) in kot celota je film nekoliko lenobno zadovoljen s svojo predvidljivostjo. Nekaj sladkega je tako film, ob katerem je najbolje čim manj razmišljati in odpreti vrata možganom, da grejo za uro in pol na pašo.