Filmske recenzije | RAZGLEDANO

“Arabec se v delu pojavi petindvajsetkrat, ime pa ni omenjeno niti enkrat,” reče Harum, brat umorjenega Arabca, ki je klonil pod streli čustveno otopelega in uradnika Meursaulta v literarni klasiki Tujec francoskega mojstra absurda Alberta Camusa. Kratki roman, ki je postal eno od temeljnih del francoskega povojnega eksistencializma, je v literarnih krogih kakopak upravičeno obravnavan kot literarna mojstrovina, vendar pa se alžirski novinar in pisatelj Kamel Daoud v svojem knjižnem prvencu Primer Meursault dotakne Camusovega dela na nekoliko bolj drugačen in osvežujoč način; kot kritični opazovalec, ki skuša obstoječi zgodbi dodati manjkajoče dimenzije s poudarkom na zgodbo o “pozabljenem” Arabcu, ki je bil doslej obravnavan zgolj kot naključna žrtev Mersaultovega absurdnega zločina. Roman, zasnovan kot monolog v več delih, je prvoosebna pripoved Haruma, brata ustreljenega Arabca z imenom Musi, katerega odraščanje je zaznamovano s senco bratove smrti in velikih političnih preobratov v Alžiriji, ki so bili posledica nasilne kolonizacije. Harum je kot pripovedovalec nezanesljiv in več kot očitno nagnjen k dramatizaciji in pretiravanju, toda vsako besedo njegove zgodbe poganja želja po tem, da bi svojemu bratu povrnil izgubljeno identiteto in znano fabulo Tujca predstavila v popolnoma drugačni luči.

Kadar je govora o nadaljevanjih bodisi filmov bodisi knjig, se seveda pojavi visoka stopnja tveganja, da ta vedno znova zgrešijo poanto svojih predhodnikov in jih celo osramotijo. Na srečo Primer Meursault ne spada v to kategorijo, četudi bi roman težko označilil za spoštljiv poklon Camusovi mojstrovini; Daoud namreč slovitega avtorja drzno preizprašuje, bralcu, ki je morebiti navdušen nad kultrnim romanom, meče v brk sarkastične pripombe in postavlja vse, kar je o Tujcu vedel dosedaj, pod velik vprašaj. Proti pričakovanjem te drzne poteze opravi samozavestno in prepričljivo, še posebej zaradi zanimivega psihološkega portreta glavnega junaka in osvežujočih novih pogledov na Meursaultovo zgodbo. Tako se roman med drugim oddalji od camusovega absurdizma in načenja teme freudovske posesivnosti matere na sina, rasizma v obdobju kolonializma ter brezupa neprivilegiranega družbenega sloja. Končni rezultat je za bralca naporen, na trenutke nekoliko ponavljajoč, vendar še vedno udarec in unikaten roman, ki služi kot kritičen dodatek Camusovi klasiki.

Review: In 'To Leslie,' an Unflinching Working-Class Elegy - The New York Times

Ameriška neodvisna socialna drama To Leslie je ugledala luč sveta brez vidnejše medijske pozornosti; navkljub odličnim kritikam je film zaslužil skromnih 28 tisoč dolarjev, znotraj oskarjevske sezone pa se ga je zelo redko omenjalo v isti kategoriji kot kritiške ljubljence tipa Everything Everywhere All At Once in The Banshees of Inisherin. Film bi tako zelo hitro utonil v pozabo, če ga ne akademija nepričakovano nominirala v eni od najbolj pomembnih kategorij; Andrea Riseborough je z nominacijo za glavno žensko vlogo za seboj pustila številne favoritke in s tem dvignila nemalo prahu, pa četudi si je priznanje več kot zaslužila. Celovečerni prvenec Michaela Morrisa je zgodba o Leslie, ki je pred šestimi leti na loteriji zadela ogromno vsoto denarja, vendar je tega kmalu zapravila za življenje polno zabav, drog in alkohola, hkrati pa je zanemarila svojega najstniškega sina. Sedaj je Lesile na dnu; zapita, depresivna, obubožana in obrekovana s strani meščanov in celo lastnih sorodnikov, ki izrabijo vsak trenutek, da jo spomnijo, kakšna zguba je. Po spletu srečnih okoliščin Leslie naleti na dobrohotnega in poštenega lastnika motela Sweeneyja, ki ji ponudi službo čistilke, hkrati pa tudi možnost, da se ozdravi alkoholizma in zakrpa težavne odnose s svojim odraslim sinom. To Leslie spada v kategorijo realističnih dram, ki brezkompromisno razgalijo težavna življenja ljudi, potisnjenih na rob družbe, navkljub temu pa uspejo ohraniti smisel za humor in gledalca usmerijo proti simbolični luči na koncu tunela. Zgodba sama po sebi ni nič novega, saj imamo zopet opravka s čustvenim popotovanjem težavne osebe, ki mora premagati lastne demone in si znova zgraditi vzorno življenje, toda Morris v že znane vzorce vnese iskren občutek za realizem, sofisticirano duhovite vložke ter pristen prikaz življenja delavskega razreda. Seveda pa vsi ti elementi ne bi funkcionirali tako dobro brez fenomenalne igralske preobrazbe Riseboroughove, ki s svojo izrazito obrazno mimiko ter energičnostjo predstavlja srčiko tega čudovitega filma. To Leslie je film, ki si več kot zasluži pristati pod oskarjevskimi žarometi.