Tragična ironija naših življenj je, da se vrednosti le teh začnemo zavedati tedaj, ko se nam čas izteka. To na lastni koži izkusi zadržani birokratski uradnik Rodney Williams (Bill Nighy), katerega rutina dom – delo – dom je nenadoma prekinjena, ko ugotovi, da mu zaradi neozdravljivega raka preostane samo še šest mesecev življenja. Po začetnem šoku, kateremu sledi ponesrečen poskus samomora, se Rodney na lepem odloči, da za nekaj dni zapusti pisarno in skuša živeti zunaj zidov dolgočasnih uradniških pisarn, pri tem pa začne spoznavati prave življenjske vrednote in namerava zapustiti ta svet dostojanstveno in z dvignjeno glavo. Living je predelava japonske klasike Ikiru legendarnega Akire Kurosawe (z ikoničnim prizorom igralca Takashi Shimure, ki se v snegu zbilje na gugalnici), vendar pa bi bilo zelo krivično reči, da pričujoči film spada v isti zabojnik nedomiselnosti in generičnosti kot večina filmskih predelav; tu nimamo opravka z brezdušnim izdelkom, ampak s poetičnim poklonom japonskemu velikanu sedme umetnosti, ki sicer ohranja izvorno zgodbo, vendar tej doda začimbo britanske zadržanosti, tradicionalnosti in uglajenosti. Lahko bi rekli, da je Living precej staromoden oz. retro film, ki po tehnični plati imitira estetiko klasičnih filmov iz 40. in 50. let, zato bi se bolj “modernemu” občinstvu zdel preveč statičen in dolgočasen. Pa vendar; pričujoči film je namenjen sladokuscem in tistih gledalcem, ki dandanes pogrešajo zgodbe z močnim moralnim naukom katerega spremlja rahla sentimentalna nota. Film je v prvi vrsti vreden ogleda zaradi izredno čustvene predstave veterana Nigha, ki je upravičeno prejel oskarjevsko nominacijo; njegova hkrati klasično uglajena, zadržana in topla igra uspe tudi v najbolj emocionalnih trenutkih poskrbeti, da film ne zatava v posladkanost in čustveno manipulacijo, krivično pa bi bilo pozabiti omeniti čudovito “retro” vizualno podobo, ganljivo glasbeno podlago ter prepričljivo scenografijo in kostumografijo. Tisto, kar filmu zbija višjo oceno, je nekoliko preveč osladna zadnja tretjina, kjer se zdi, da se dialogi spremenijo v neposrečeno učno uro moraliziranja gledalca, prav tako film na vsebinski ravni v ničemer ne odstopa od sporočila izvirnika. Je Living nepotrebna predelava? Da in tudi ne, toda zavoljo odličnih igralskih predstav in spoštljivega poklona Kurosawini zapuščini je vsekakor vreden vsaj enkratnega ogleda.

V času feminističnih gibanj tipa MeToo in njegovih klonov, ki na tak ali drugačen način opozarjajo na podcenjujoč položaj žensk v družbi in z njim povezano psihično in fizično nasilje, je moč čutiti porast filmov na to temo, ki uspejo priti pod žaromet bolj prestižnih filmskih nagrad, kot je npr. Oskar. Ironično je bila drama She Said, ki eksplicitno spregovori o razkrijtu afere Weinsterin, ki je tlakovala pot omenjenemu gibanju, proti pričakovanjem povsem spregledana na letošnjih podelitvah filmskih nagrad, zato feministične barve zastopa pretresljiva psihološka drama Women Talking, sicer četrti celovečerec kanadske igralke Sarah Polley. Film z zavidanja vredno igralsko zasedbo (Rooney Mara, Claire Foy, Jessie Buckley in veteranka Frances McDormand) je povzeta po resničnih dogodkih, ki so se pripetili v južnoameriški ultrakonzervativni ruralni koloniji Manitoba, kjer so moški člani med letoma 2005 in 2009 omamili in posilili več kot 100 deklic in žensk (najmlajša žrtev je bila stara komaj tri leta). Film je časovno omejen na 48 ur in se odvija po razkritju serijskih posilstev; moški pripadniki kolonije odpotujejo v mesto, da bi pokrili varščino za aretirane posiljevalce, ob njihovi vrnitvi pa bi jim ženske morale odpustiti storjene zločine. Članice kolonije so med čakanjem na vrnitev mož postavljene pred težko preizkušnjo; se znova podrediti nerazumni zahtevi po odpuščanju ali pa se moškim postaviti po robu in zapustiti kolonijo? Film je strukturiran kot napeta dialoška drama, ki ne pristaja na naivnost in sentimentalnost, saj se močno zaveda zapletenosti situacije in skuša gledalcu predstaviti prednosti in slabosti vsake odločitve osrednjih junakinj. Moralne dileme kot npr. težka cena svobode in z njo povezana iluzija samostojnega odločanja, zaščita otroka za vsako ceno in uničujoča moč vere Polleyjeva predstavi suvereno in iskreno, pa četudi dialogi na trenutke izpadejo nekoliko pedagoško in pridigarsko. Na srečo film te pomankljivosti dobro zakrpa z odličnimi igralskimi predstavami, tematsko kompleksnostjo, čudovito fotografijo in mnogimi ganljivimi trenutki, ki ne manipulirajo z gledalčevimi čustvi. Women Talking zna biti na trenutke nekoliko naporen film, vendar je še vedno več kot obetaven prvenec igralke, ki jo – upajmo – čaka močna režijska kariera.