Filmske recenzije | RAZGLEDANO

See How They Run je celovečerni prvenec britanskega režiserja Toma Georgea, ki se je pred tem pilili s projekti v televizijskih in radijskih vodah. In če gledalcu kaj takoj pade v oči, je to, da je režiser za svoj prvi poskus na velikih platnih uspel zbrati impresivno igralsko zasedbo prvorazrednikov, katero med drugim sestavljajo Sam Rockwell, Saoirse Ronan, Ruth Wilson, Adrien Brody, Harris Dickinson in David Oyelowo. Komična kriminalka se odvija v 50. letih prejšnjega stoletja za zidovi znamenitega londonskega gledališča West End, katere paradni konj je detektivska predstava Mišelovka pisateljice Agathe Christie. Zaradi priljubljenosti predstave je ta predvidena tudi za filmsko adaptacijo, v katero je med drugim vpleten tudi ošabni in konfliktni hollywoodski režiser Leo Köpernick, ki že v uvodnem monologu izpostavi, da je v detektivkah prva žrtev vedno nekdo, ki ga vsi sovražijo. Zato tudi ne preseneča, da režiserja najdejo mrtvega, njun umor pa preiskujeta inšpektor Stoppard in entuziastična mlada policistka Stalkerjeva, katere nadležna navada je, da si zapisuje čisto vsako stvar, ki ji pride na uho. Od te točke naprej se See How They Run odvija kot parodija klasičnih detektivk, ki se roga predvsem klišejem omenjene pisatljice Christijeve, hkrati pa skuša ohranjati primeren nivo suspenza, zaradi katerega zgodba navkljub obilici humorja venomer ostaja napeta. Kot je moč pričakovati, je filmu v veliko pomoč odlična igralska zasedba, kjer še posebej Rockwell in Ronanova predstavljata očarljiv detektivski duet s pristno prijateljsko kemijo in zbadljivimi dialogi, žal pa se tudi pričujoči film ne uspe izogniti pasti vsakega filma z zvezdniško igralsko zasedbo; da je z izjemo glavnih igralcev preostali del ansambla nekoliko preveč v ozadju in ne pusti nobenega trajnejšega vtisa. Toda glavna težava filma je v njegovi zelo očitni imitaciji stila odštekanih komedij Wesa Andersona in to do zadnje podrobnosti; od barvite scenografije, ekscentričnih likov, ležerne glasbe podlage, montaže in dialogov, v katerih je moč čutiti ogromno ironije. Če bi se pod pričujoči film podpisal kar sam Anderson, ne bi bil nihče resnično presenečen, saj se na več mestih zdi, kot da mu je to, da oponaša znamenitega filmarja, v nekakšen ponos. See How They Run je nasploh precej neizstopajoč izdelek, ki je vsekakor duhovit, kratkočasen in kompetentno narejen, toda hkrati pa pestijo neizvirnost ter končni razplet, ob katerem gledalec nima več nobenega razloga, da bi si film ogledal še enkrat.

Tobias Lindholm je danski filmar, ki je med drugim spisal moderne mojstrovine kot sta Hunt in Drunk, v katerih je blestel Mads Mikkelsen, letos pa se predstavlja s svojim prvim angleško govorečim filmom The Good Nurse. Psihološki triler temelji na zločinih resničnega serijskega morilca Charlija Cullena, ki je med letoma 1988 in 2003 kot medicinski brat v številnih bolnišnicah umoril več kot 40 pacientov, čeprav naj bi bila neuradna številka žrtev mnogo višja. Velja omeniti, da fokusa pričujočega film ni na Cullenovih zločinih, ampak prikazu kratkotrajnega prijateljstva med morilcem (Eddie Redmayne) in na srcu bolno medicinsko sestro Amy (Jessica Chastain), ki po seriji nepojasnjenih smrti pacientov v njeni bolnišnici ter sproženi policijski preiskavi začne sumiti, da je njen novi prijatelj nekako vpleten v tragedije. The Good Nurse bi pogojno lahko označili za film o neobičajnem prijateljstvu, ki se zaradi bizarnih zunanjih okoliščin znajde na preizkušnji, vendar je ta pristop tokrat povsem razumljiv; filmi, ki prikazujejo resnične serijske morilce, so vedno dvorezni moralni meč, toda pričujoči izdelek je v prvi vrsti emocionalna zgodba medicinske sestre, ki najde uteho v navidez dobrosrčnem zaupniku, za katerega se izkaže, da še zdaleč ni to, za kar se predstavlja. Poleg tega pa Lindholm izpostavi še en zanimiv in bistveno bolj družbenokritičen vidik zgodbe o tem, kako je bil Cullen v preteklosti zaposlen v številnih bolnišnicah, ki so imele sume, da je vpleten v smri pacientov, vendar je bil njihov edini ukrep, da so Cullena vrgle na cesto oz. si ga podajale kot teniško žogico. Čustveni in družbenokritično naboj sta kompetentno vstavljena v resda konvencionalno in rahlo površinsko, vendar odlično odigrano in napeto dramo, ki svoje adute skriva v odličnih igralskih predstavah Chastainove in Redmayna in napetem temačnem ozračju. Z drugimi besedami; The Good Nurse je več kot priporočljiv ogled za ljubitelje filmov, posnetih po resničnih zločinih.