Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Avstralski psihološki triler The Stranger je eden od tistih filmov, ki jezdi na valovih trenutno (in tudi že lep čas) zelo priljubljenih kriminalk, ki pokrivajo ozadje resničnih zločinov; zgodba filma temelji na preiskavi umora 13 – letnega Daniela Morcomba, ki je 7. decembra 2003 izginil neznano kam, šele osem let kasneje pa je policija uspela najti ostanke njegovega trupla in aretirati glavnega osumljenca Bretta Petra Cowana. Film režiserja in scenarista Thomasa M. Wrighta ni dlakocepska intrepretacija resničnih dogodkov, ampak se premetno odloči, da zgodbo spremeni do te mere, da ta ne zapade v območje eksplotacije; fokus filma tako ni na samem zločinu, ampak na moralni dilemi policista pod krinko (Joel Edgerton), katerega naloga je, da se spoprijatelji z osumljenim morilcem in ga pripraviti do priznanja, da je umoril nesrečnega dečka. Najboljši način za gledanje pričujočega filma je ta, da o njem gledalec ne ve ničesar, saj se film v prvi polovici odvija kot trpka kriminalka o nekdanjem kaznjencu (znova odlični veteran Sean Harris), ki skuša izkoristiti novo priložnost v življenju, vendar se nekje na polovici zgodba obrne v (ne)pričakovano temačno smer in nenadoma se pred gledalčevimi očmi razgali bistveno bolj okrutna slika dogajanja. Temu primerno je The Stranger mučno počasen, depresiven in brutalen film, ki ga bolj kot serviranje nasilja zanima psihološka igra med glavnima junakoma, še posebej kot policist pod krinko začuti tesno prijateljsko vezo z domnevnim morilcem, vendar pri tme ne sme žrtvovati svoje integritete in moralnega kompasa. Film se hkrati lahko pohvali z odličnim suspenzom, vzdušno morečo atmosfero ruralnih trilerjev iz 70. let ter nepričakovano dozo grozljivke, ki nikoli ne prestopi mejo dobrega okusa. The Stranger morebiti ni najbolj izviren film in bi za marsikoga znal biti nekoliko predolg, toda navkljub temu gre za napeto kriminalko, ki jih dandanes primanjkuje.

Clint Eastwood je leta 2006 ustvaril enega od svojih najbolj ambicioznih režijskih projektov v karieri; prikaz bitke na japonskem otoku Iwo Jima, ki velja za eno najbolj znamenitih in tragičnih bojišč za časa 2. svetovne vojne. Da ti dogodke te pogosto mitsko opevane bitke predstavil na karseda objektiven in iskren način, je Eastwood v istem letu ustvaril kar dva filma, ki prikazujeta vojno stanje na Iwo Jimi iz perspektive tako zavezniških sil kot tudi braniteljev japonskega cesarstva. Prvi film, Flags of our Fathers bi najlažje opisali kot kompenetno narejeno, emocionalno močno, vzdušno, vendar hkrati dokaj konvencionalno vojno epopejo o zlaganosti vojne propagande, ki pa hkrati ne pozabi izpostaviti herojske drže ameriških vojakov, ki so žrtvovali svoja življenja na otoku. Naslednji film, Letters of Iwo Jima, pa enkrat za spremembo daje glas nasprotni strani, ki je v čezlužnih vojnih spektaklih pogosto demonizirana do neokusne skranosti, tokrat pa ji Eastwood nameni dobršno mero več kot dobrodošle humanosti in empatije. Že uvodni kadri otoka iz današnjih dni, katerega polnijo ostanki vojne vihre, so pospremljeni z melanholično klavirsko glasbo in zastavijo vzdušje verjetno enega najboljših protivojnih filmov vseh časov; v ospredju filma je odločni general Kuribayashi, ki mora slediti ukazom nadrejenih, četudi se potihem zaveda, da je bitka za Iwo Jimo že izgubljena, zato začne postopoma dvomiti v pravičnost tega, čemur sledi, nič boljše pa se ne godi njegovih vojakom, ki se med čakanjem na konec zapletajo v spore in skozi lastne oči vidijo tragično rušenje nekdaj trdnega japonskega režima, ki je tedaj v zadnjih izdihljajih. Letters of Iwo Jima je Eastwoodova mojstrovina, ki se ne osredotoča na grandiozne akcijske scene ter hitro dogajanje, temveč je v prvi vrsti zastavljena kot intimna psihološka drama, ki subtilno, elegantno in predvsem občutljivo razbija stereotipe o blaznosti japonske vojske in ponudi razumevajoč vpogled v položaj, ki so ga bili Japonci prisiljeni vzdrževati vse do zadnje krogle. Odlična glasba in igralske predstave, čudovito minimalistična fotografija ter emocionalni epilog iz filma Letters of Iwo Jima delajo moderno vojno klasiko.