Fall (2022)

Rating: 6.5 out of 10.

Pustolovski triler s preprostim naslovom Fall spada v kategorijo filmov o preživetju v ekstremni situaciji, kjer adrenalinski odvisneži obtičijo bodisi na morju, hribih, jamah ali v primeru pričujočega filma – na vrhu zapuščenega radijskega stolpa, ki v višino meri kar 60 metrov. Tam se znajdeta prijateljici Becky, ki preboleva tragično smrt svojega moža alpinista ter Hunter, ki si kot adrenalinska odvisnica nabira všečke preko družabnih omrežij in si za svoj naslednji veliki podvig izbere osvojitev vrha radijskega stolpa. Ko dvojici ta podvig tudi uspe in se jima med vrnitvijo zlomi lestev, se znajdeta v nič kaj blestečem položaju; na vrhu stolpa, brez hrane, vode in telefonskega signala. Kar sledi, je slabi dve uri dolg spektakel, ki uspe z minimalističnim pristopom ustvariti nekaj, kar mnogim visokoproračunskim filmom zaradi pretiranega zatekanja k uporabi posebnih učinkov vedno spodrsne; ustvariti vrtoglavo adrenalinsko bombo, ob katerih si bodo tisti, ki jih je strah višine, na več mestih prestrašeno zatiskali oči. Fall je namreč napolnjen z vrhunskimi kadri, ki so enako spektakularni kot tudi zastrašujoči, navkljub omejenosti na eno samo lokacijo pa film večinoma ne izgubi napetosti in suspenza, ki je ključna formula uspeha pri tovrstnem žanru trilerjev o preživetju v divjini. Pomaga tudi, da sta glavni junakinji dovolj simpatični, da nam zanju ni mar, še posebej po zaslugi dobrih igralskih predstav Grace Caroline Currey in Ginny Gardner, ki se tudi izkažeta z neverjetno fizično zmogljivostjo. Kjer se filmu zalomi, je pri vzpostavitvi realizma, ki je močno prisoten v prvi polovici, proti koncu pa poseže v vode čistega absurda, kar pa je pri tovrstnih zgodbah že standard, saj bi z uporabo zdrave pameti bilo vsakega filma konec v četrt ure. Film je tudi posejan z nekoliko otročjimi dialogi in melodramatičnimi vložki, še posebej, ko želi med glavnima junaka vstaviti prisiljen konflikt, ki nima nobenega globjega učinka na potek same zgodbe, na več mestih pa se kažejo tudi tehnične pomanjkljivosti kot npr. glasba, ki nekajkrat preglasi dialoge. Navkljub nekaterim kiksom pa je Fall presenetljivo učinkovit in strašansko napet triler, ob katerem bo gledalec nekajkrat pozabil dihati.

Three Thousand Years of Longing (2022)

Rating: 8 out of 10.

Filmski vizionar in mojster spektakla George Miller se po zmagoslavju z akcijsko mojstrovino Mad Max: Fury Road po skoraj sedmih letih premora vrača na velika platna v svojem značilnem slogu; s fantazijsko romantično pravljico za odrasle, ki že s samim naslovom cilja na epsko širino predstavljene zgodbe. Three Thousand Years of Longing je svobodna adaptacija fantazijskih pripovedk britanske pisateljice A. S. Byatt in obuja pravljično tradicijo duhov iz steklenic oz. djinnov, ki sodeč po islamskem ljudskem izročilu lahko svojemu lastniku izpolnijo tri želje. Tokrat ta čast doleti nevrotično akademičarko Alitheo Binnie (Tilda Swinton), ki med službenim potovanjem v Istanbulu naleti na starodavno stekleničko, iz katere izpusti skrivnostnega djinna (Idris Elba), ki pa jih pred izpolnitvijo želja pove svojo življenjsko zgodbo, ki se – kot je že razvidno iz naslova – razteza skozi tri stoletja zgodovinskih preobratov, prepovedanih ljubezni, uničujočih strasti ter tragičnih posledic, ki jih prinašajo želje posameznih lastnikov stekleničke. Kot je moč pričakovati od Millerja, je tudi Three Hundred Years of Longing vizualno prava paša za gledalčeve oči; z domiselno kombinacijo sapo jemajočih posebnih učinkov in epskih bitk uspe film obuditi starodavne pravljične orientalske svetove in poudariti njihovo čarobnost kot tudi sadistično nrav, hkrati pa se premeteno poigrati s t.i. fantazijskimi klišeji in pri gledalcu vzpodbuditi razmislek o kompleksnih moralnih dilemah prikazane zgodbe. Kar je pri Millerjevem filmu najbolj presenetljivo, pa je to, da navkljub močni prisotnosti spektakla venomer ostaja intimna in čustvena izpoved djinna, ki skozi stoletja spoznava, kako med hrepenenjem in pogubo obstaja tanka meja. Želje, ki simbolično zaznamujejo posameznikovo hotenje po boljšem življenju lahko v trenutku postanejo uničujoče in namesto blagoslova dostavijo prekletstvo, kateremu ni moč videti ne konca ne kraja. Te dileme film izvrstno prepleta s pravljičnimi motivi in navkljub skromni dolžini slabih stotih minut uspe biti Three Thousand Years of Longing enako globok kot tudi veličasten poklon pravljicam, ki smo jih brali v mladosti, vendar se kot otroci nismo nikoli zavedali, kako zapletene in moralno težke dileme v nas prebujajo. Neustavljiv šarm glavnih igralcev (še posebej izvrsten je Elba kot duhoviti djinn), enako veličastna kot tudi minimalistična zgodba, poglobljeno moralno sporočilo ter vizualna poslastica so glavni aduti Millerjevega novega filmskega zmagoslavja.