Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Kanadska drama Scarborough, posneta po istoimenskem romanu pisateljice Catherine Hernandez, služi kot filmska razglednica naslovnega okrožja kanadske prestolnice Toronto, ki velja za pribivališče pretežno revnejšega in rasno raznolikega prebivalstva. Film se sicer osredotoča na tri otroke, ki prihajajo iz razbitih družin in se naključno srečajo na dopolnilnem pouku, ki ga vodi dobrosrčna učiteljica Hina; Bing je sramežljiv deček, ki je z mamo zbežal pred njenim nasilnim možem, Sylvie živi v družini z invalidnim očetom, utrujeno mamo ter avtističnim bratcem, medtem ko je Laura obsojena na življenje z zadrogirano mamo ter impulzivnim očetom, sicer nekdanjim pripadnikom neonacistične tolpe. Vse našteto se zdi kot skupek stereotipov, vzetih iz filmov o življenju revnih ljudi in lagali bi, če rečemo, da se Scarborough kljub dobrim namenom teh ne oklepa; film sicer odlikuje pristni realizem, močne igralske predstave, še posebej s strani otroških igralcev ter nekonvencionalni pripovedni pristop, ki gledalca hkrati opominja na krutost vsakdana nedolžnih otrok, hkrati pa v majhnih podrobnostih najde simbolično luč upanja. Škoda le, da smo usode glavnih junakov videli že neštetetokrat in Scarborough s tega vidika ne predstavi ničesar novega; otroci, ki živijo pri zadrogiranih, neodgovornih, nasilnih ali močno požrtvovalnih starših, so liki praktično vsakega filma o odraščanju in pričujoča drama zgolj kompetentno reciklira že videne klišeje, četudi ti uspejo ohraniti določeno mero pristnosti. Še večja težava filma pa je njegovo prizadevanje, da bi poleg osrednjih treh junakov razgalil življenja tudi ostalih likov, vendar pa mu za to zmanjka časa in kot celota ostaja rahlo napol sprečen filmski dokument, ki bi se moral gledalca dotakniti bistveno bolj kot sicer. Nekateri liki dobesedno izginejo iz zgodbe in o njih ne izvemo ničesar pomembnega (npr. Laurin oče), hkrati pa so v zgodbo vnešeni tragični dogodki, ki pa zavoljo neobičajnega pripovednega toka izpadejo kot zgolj naključne nesreče ne pa nekaj, kar bi nas moralo ganiti. Scarborough je film z dobrimi nameni, ki mu marsikaj uspe, žal pa tudi nekajkrat spodrsne, zato obtiči v zlati sredini.

Vojna srhljivka Burial se začne prelomnega leta 1991, ko na večer razpada Sovjetske zveze v dom ostarele britanke Ann Marshall vlomi obritoglavec, ki pa ga starka uspe onesposobiti, nakar mu začne pripovedovati svojo zgodbo iz konca druge svetovne vojne. Ann je namreč (bila) sovjetska ostrostrelka Brana Vasilyjeva, kateri je zaupano, da s skupino vojakov iz Berlina v Moskvo pripelje krsto s posmrtnimi ostanki padlega nacističnega vodje Hitlerja. Na poti do cilja začnejo skupino ogrožati posebna nacistična enota, imenovana Volkodlaki, ki so zaprisegli Hitlerju, da se bodo borili zanj vse do krvavega konca. Verjetno ni treba poudarjati, da je okvirni zaplet filma režiserja in scenarista Bena Parkerja sila za lase privlečen ali pa celo neumen, četudi je okoli tega napleteno moralno sporočilo o tem, kako je lahko povsem običajen človek zmožen zagrešiti cel kup sprevrženih in okrutnih dejanj. Če bo gledalec pripravljen sprejeti takšno absurdno pripovedno nit, je seveda odvisno od njega, vendar pa tudi zunaj tega Burial postreže z dovolj aduti, da izpade kot vzdušna žanrska zabava, ki postreže s prepričljivo tesnobno atmosfero, za nizek proračun presenetljivo vznemirljivimi akcijskimi prizori ter kompetentnim prepletanjem vojnega trilerja in psihadelične srhljivke. Pohvalno je predvsem to, da film črpa grozo iz človeka samega oz. saditičnega odnosa tako nacistov kot boljševikov do civilnega prebivalstva ob koncu vojne, s tem pa se premeteno odpove nepotrebnim nadnaravnim elementom ali uporabi črne magije, s katerimi ponavadi enačijo delovanje tretjega rajha. V slogu trendovskih MeToo gibanj je osrednji lik vojakinja, ki se pogosto odreže bolje od moških kolegov, vendar je dovolj simpatična (še posebej po zaslugi odličnega nastopa Charlotte Vega), da ne izpade kot še ena s strani Hollywooda vsiljena kvazifeministična “ikona.” Film Burial morebiti ne odkriva tople vode in tvegano hodi na meji med realizmom in idiotizmom, vendar na srečo uspe ohraniti trezno ravnotežje in končni rezultat je vznemirljiv, napet in vzdušen vojni triler.