Beast (2022)

Rating: 7 out of 10.

Preprost naslov in preprosta zgodba; tako bi lahko opisali okvirni zaplet preživitnega trilerja Beast, kjer se karizmatični britanski igralec Idris Elba pomeri z levo sredi afriške divjine. Ali gledalec na podlagi te premise resnično potrebuje še kaj več? Elba je tokrat zdravnik, ki se svojima hčerkama odpravi na potovanje v Južno Afriko, kjer se je prvič srečal s svojo ženo, ki je pred kratkim umrla v težki bitki z rakom. Med ogledom zasebnega rezervata, ki ga vodi prijatelj njegove pokojne žene, skupina trči ob podivjanega leva, katerega trop so pomorili lokalni krivolovci, zato lev vsakega človeka dojema kot nevarnost. Glede na dokaj klišejsko premiso bi gledalec pričakova, da je Beast zgolj nedomiselna reciklaža drugorazrednih trilerjev o preživetju iz 90. let in deloma to drži; film ne postreže s presenečenji in bolj ali manj sledi žanrski formuli, ki se oklepa večnega konflikta med človekom in zverjo. A tisto, kar pričujoči film uspe dvigniti nad povprečje, so drobne malenkosti, ki gledalca prepričajo, da je čustveno bolj vpet v dogajanje; liki tokrat niso stereotipno zoprni bedaki, za katere komaj čakamo, da končajo na levjem jedilniku, ampak realistično izrisane osebe z všečnimi osebnostmi ter pristnimi medsebojnimi odnosi. Slednje filmu uspe tudi zaradi pohvalne poteze, da svojo prvo tretjiino skoraj v celoti nameni razvoju osrednjega lika (v znova sila karizmatični predstavi Elbe) in prikazu njegovega težavna komuniciranja s hčerama, medtem ko akcija vstopi v zgodbo šele po slabe pol ure. A tudi takrat filmu ne začenja pojenjati saj je napolnjen s presenetljivo visoko mero suspenza in kot struna napeto akcijo, ki ne popušča vse do zadnje minute, zgodba pa si vmes najde čas, da gledalca seznani s problematiko krivolova v afriških savanah in kako ta vpliva na agresivno obnašanje plenilcev. Seveda v tej smeri ni moč pričakovati poglobljenega in kompleksnega moralnega sporočila, toda film si zasluži pohvale že zaradi tega, ker ne želi Afrike znova potretirati kot necivilizirano in primitivno divjino. Film se ponaša z nekaterimi za lase privlečenimi scenami in obveznim sklepanjem neumnih odločitev, ki glavne junaka spravijo v še večje težave, toda Beast je še vedno spodobna žanrska zabava, ki gledalca vsekakor ne bo razočarala.

Frankenweenie (2012)

Rating: 7 out of 10.

Če moramo izbrati grozljivko vseh grozljivk, brez katere si razvoja žanra enostavno ne moremo predstavljati, je to vsekakor Whalova mojstrska adaptacija gotskega romana Frankenstein pisateljice Mary Shelley iz leta 1931. Preplet znanstvene fantastike, grozljivke in moralne pripovedke o posledicah človekovega igranja Boga je pustil ogromen pečat in tudi po skoraj stotih letih ostaja enako relavanten in kontraverzen kot ob svojem izidu. Četudi je eden od najboljših poklonov omenjeni filmski klasiki vsekakor Brooksova briljantna parodija The Young Frankenstein, se je zapuščine “modernega Prometeja” na svojevrstni način dotaknil tudi Tim Burton v črno-beli animiranki Frankenweenie, ki pa ni zgolj prikupen slavospev Whalovi mojstrovini, temveč vsem klasičnim filmskim grozljivkam, legendarnim igralcem kot sta Vincent Price in Christopher Lee ter nenazadnje tudi piscem groze kot sta bila Shelleyjeva in Edgar Allan Poe. Stop-motion animiranka ima preprosto zgodbo, ki okvirno sledi zapletu filma Frankenstein, le da je tokrat dogajanje postavljeno v majhno idilično mestece New Holland, doktorja Victorja Frankensteina pa nadomesti deček z istim imenom, ki se po smrti svojega zvestega psička Sparkyja odloči tega oživeti s pomočjo tveganega eksperimenta, ki pa s seboj prinese mnogo nepredvidljivih posledic. Frankenweenie je znova s čudovito animacijo, črnim humorjem ter prikupno čudaškostjo zaznamovan Burtonov film, ki hkrati dokaže, da lahko v zgodbo na naraven in nevsiljiv način vstaviš ogromno popkulturnih referenc, ne da bi te bile zgolj same sebi v namen. Burtonova ljubezen do črno-belih klasičnih grozljivk je očitna, vendar ne sentimentalna, hkrati pa uspe gledalca ganiti z večno zgodbo o nevarnostih igranja s koncepti življenja in smrti. Hkrati se tudi zdi, da skuša film mlade gledalce poučiti o nujnosti sprejemanja smrti bližnjega, česar pa žal ne uspe docela razviti. Frankenweenie je namreč odličen film… vse do sklepnega dejanja, ki ga bolj kot razvijanje poučnega nauka o smrtnosti in prebolevanju zanima dostava za lase privlečenega srečnega konca, ki je tudi sporočilno povsem kontradiktoren tistemu, kar je poudarjal preostanek filma. Kljub medlemu koncu je Frankenweenie več kot soliden in prisrčen poklon vsemu, kar je Burtona naredilo legendarnega.