Shadow Dancer (2012)

Rating: 7 out of 10.

Psihološki triler Shadow Dancer je umeščen v severnoirsko prestolnico Belfast v začetku 90. let, katere ozračje je kakopak zaznamovano z negotovo politično krizo o prihodnosti države ter delovanjem irske republikanske armade (IRA). Glavna junakinja filma oz. “plesalka v senci” je Collette, ki je že kot otrok prebolevala krivdo zaradi smrti mlajšega bratca, zato je tekom let postala radikalna aktivistka in pripadnica armade; ko ne uspe izvesti bombnega napada sredi Londona, jo aretira britanska obveščevalna agencija MI5 in rektutira kot dvojno agentko, v nasprotnem primeru pa jo čaka 25 let zapora in odvzem sina, s katerim živi na Irskem. Collette tako ne preostane drugega, kot da sprejme dvojno igro, vendar pa se še dodatno zaplete, ko je prisiljena ovajati ne zgolj svoje znance, ampak tudi člane lastne družine. Shadow Dancer je napet, moreč in atmosferičen triler, ki prepričljivo zajame zadušljivo politično vzdušje na britanskem otočju v začetku 90. let, s sprano fotografijo ter nesentimentalnim pristopom pa venomer ohranja avtentičnost zgodbe. Toda glavni aduti filma se skrivajo v izvrstnih igralskih nastopih, še posebej izstopa Andrea Riseborough v glavni vlogi, nič slabši pa ni stoični Clive Owen kot britanski agent, ki v izvedbo misilje nehote vpelje svoja čustva. Fijm je nekoliko manj uspešen pri vzpostaviti globjega konflikta, v katerem se je znašla glavna junakinja; ta je sicer dovolj dobro razvit in pripelje do kohernetnega epiloga, vendar pa bi si glede na vsa tveganja, ki pretijo Collette, zaslužil bolj poglobljen vpogled v ozadje napetih političnih odnosov med irskimi republikanci in britanskimi obveščevalci. Z drugimi besedami; Shadow Dancer je film, ki bolj kot relavantnemu družbenemu ali političnemu komentarju sledi žanrskim konvencijam, končni rezultat pa je navkljub vsem napakam še vedno kompetentno narejen, napet in predvsem odlično odigran triler za širše občinstvo.

Tahara (2022)

Rating: 9 out of 10.

Posneti film, ki spregovori o tegobah oz. vsakdanjiku predstavnikov LGBTQ+ skupnosti, je dandanes dvorezen meč, še posebej pri čezlužni filmski industriji, ki se teh tematik loteva z neiskreno pokroviteljsko držo in površinskostjo, ki istospolno usmerjenim ne dodeli nobene druge identitete kot zgolj to, da so istospolno usmerjeni. Zato je toliko bolj pohvalno, da se med t.i. indie produkcijo najdejo filmarji, ki jih vodi iskrena želja po pristni in nevsiljivi obravnavi omenjene tematike. Mednje spada tudi duhovita mladinska drama Tahara režiserke Olivie Pierce, ki se odvije v roku enega dne v prostorih judovske srednje šole, katero pretrese samomor ene od dijakinj; film se začne na pogrebnem obredu (od tod tudi izvira naslov filma, ki je oznaka za ritualno pripravo trupla za judovski pogreb) in predstavi najboljši prijateljici Carrie in Hannah, ki vsaka na svoj način doživljata tragedijo dekleta, ki sta jo zgolj bežno poznali. Hannah skuša omrežiti njenega bivšega fanta Tristana, medtem ko Carrie – podobno kot tudi pokojna dijakinja – v sebi čuva svoja lezbična nagnenja do najboljše prijateljice. Tekom turobnega dne se odprejo klopčiči zapletenih usod mladih in izgubljenih ljudi, kar vodi do nemalo dramatičnih kot tudi komičnih zapletov. Navkljub tragičnemu zapletu je Tahara navdihujoč film, ki se ponaša s toplim humorjem ter odrezavimi dialogi, Piercova pa na boleče iskren kot tudi občutljiv načini predstavi tegobe mladih ljudi, ki so se mnogo prezgodaj prisiljeni soočiti z občutki minljivosti. Edina težava filma je, da je nekoliko prekratek in da ustvari tako življenjske, zanimive in simpatično ranljive like, da bi z njimi z lahkoto preživeli še dodatne pol ure in bili s tem deležni razrešitve nastalega konflikta. Zunaj tega pa je Tahara odlično odigrana, domiselno zrežirana in zmontirana ter predvsem iskrena filmska meditacija o prijateljstvu, izdaji in ljubezni.