Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Sestre so eden od kritiških najbolj hvaljenih slovenskih kratkih filmov zadnjih let, ki sicer jadra na valovih aktualnih pro-feminističnih gibanj tipa MeToo in si kot tematiko izbere razbijanje tabujev, ki po vseh desetletjih še vedno “plašijo” balkansko družbo. Eden od teh je težaven položaj žensk, ki ne ustrezajo družbenim “normativom” (ergo; ženska igra vlogo matere, gospodinje in poslušne služkinje moškemu gospodarju), drugi pa transspolnost, katera v očeh javnosti predstavlja nekaj nezaslišanega oz. “nenaravnega”. Ta dva svetova trčita drug ob drugega v kratkem filmu Katarine Rešek (bolj poznane po umetniškem imenu Kukla), ki v ospredje postavi tri najboljše prijateljice v cvetu mladosti; stare so nekaj čez 20 let, nadete v ohlapna fantovska oblačila, trenirajo borilne veščinke in se ne bojijo stopiti v konflikt z lokalnimi nasilneži, ki se posmehujejo njihovem življenjskemu stilu. Film Sestre zaznamuje zgolj eno čustvo; jeza. Že od uvodnih kadrov, ki prepletajo elemente art filma ter grobe socialne drame, je jasno, da Kukla gledalca odpelje v nasilen, seksističen, zadušljiv in miselno zaplankan svet toksične moškosti, šovinizma, mizoginije in zatiranja vsega, kar diši po drugačnem. Te trenutki nasilja in brutalnosti so občasno prekinjeni s poetično tišino, v kateri lahko uživa tako gledalec kot tudi glavne junakinje, spretno vložena glasba pa na več mestih uspe ponazoriti njihova pogosto jezna občutja. Sestre so tako fascinanten miks redke poetične umirjenosti in jeze, vendar pa filmu na poti do cilja zmanjka nekaj konkretna poanta oz. neka pika na i. Drugače povedano; Sestre so film, za katerega se zdi, da mu venomer nekaj manjka. Film, ki je tik pred tem, da pove nekaj udarnega, vendar se v zadnjem momentu odloči umakniti ali pa skreniti nekam drugam. A verjetno največja težava Kuklinega filma je spoznanje, da osrednje protagonistke niso pretirano zanimive in da gledalec najde malo razlogov, da bi mu zanje moralo biti mar. Verjetno delna krivda leži na plečih medlih igralskih predstav Mine Milovanović, Sarah Al Saleh in Mie Srkbinac, toda še večji problem je rahlo nedodelan scenarij in skrajno nezadovoljiv epilog, ob katerem se gledalec zgolj vpraša, kaj točno naj bi od videnega moral vzeti. Sestre vsekakor ni slab film, pravzaprav je njegova besna drža dobrodošla osvežitev v domači sedmi umetnosti, zato je škoda, da v svoji jezi nikoli ne gre do konca.

Biografska art drama Basquiat se je v zgodovino zapisala kot prvi film o ameriškem slikarju, ki ga je spisal in zrežiral slikar in sicer Julian Schnabel. Kot je že razvidno iz naslova, film prikazuje življenjske zgodbo avantgardega slikarja Jeana-Michela Basquiata (1960-1988), enega od ključnih predstavnikov postmodernistične likovne umetnosti, katera dela so bila v abstrakcijo zavita sporočila o grobi realnosti ameriških sanj; razkol med bogatimi in revnimi, rasna segregacija in prepreke, ki jih mora doseči umetnik pri realiziciji svoje vizije. Bil je tudi tesen sodelavec pionirja “pop arta” Andyja Warhola, za katerega so sicer mnogi menili, da je Basquiata zgolj izkoriščal in v njem videl kravo za molžo denarja, kar je posledično tudi vzpodbudilo Schnabela, da je posnel pričujoči film; v njem je namreč želel izpostaviti, da je med umetnikoma obstajalo tesno in iskreno prijateljstvo. In verjetno so ti osebni razlogi vodili do tega, da je Basquiat sicer kompetentno narejena in odlično odigrana (še posebej izvrsten je Jeffrey Wright v naslovni vlogi), vendar precej površinska in neraziskana biografija, ki na več mestih nerodno stopa na meji med žanrom življenjske zgodbe resnične osebe in eksperimentalnim art filmom. S prepletanjem različnih stilov ni seveda nič narobe, toda v primeru pričujočega filma se zdi, da Schnabel ni povsem uspešno obladoval pravo ravnovesje med enim in drugim; Basquiat se trudi biti preveč eksotičen, drugačene in unikaten, da pri tem žrtvuje najbolj pomembno vodilo vsake biografije in sicer informiranje gledalce o življenju in delu osrednjega lika. O Basquiatu sicer izvemo nekaj stvari, prav tako pa Schnabel izkaže ustrezno razumevanje njegove kompleksne umetnosti, vendar pa film venomer plava po površju in se nikoli ne poglobi v nobeno raven življenja slikarja (npr. o njegovi heroinski odvisnosti, ki ga je pripeljala do prezgodnje smrti pri komaj 28. letih, je v filmu povedanega zelo malo). Zmoti tudi to, da Schnabel v film zbasa za cel kup odličnih igralcev (David Bowie, Gary Oldman, Dennis Hopper, Christopher Walken, Willem Defoe, Courntey Love), ki pa ostajajo zgolj neizkoriščeni statisti in brez prezence, ki jim pritiče. Končni rezultat je biografska drama, ki bo gledalca zbolj bežno navdušila za Basquiatovo umetnost, za kakšen bolj poglobljen vpogled vanjo pa je bolje iskati kje drugje.