Koga boš poklical, ko si po nedolžnem obsojen umora in potrebuješ hudičevo dobrega odvetnika, da te izvleče iz navidez nemogoče situacije? Nikogar drugega kot svojega gobezdavega bratranca Vincenta “Vinnieja” Gambinija ki je kar petkrat pogrnil na izpitu za odvetnika in pred tem ni vodil nobenega resnega primera na sodišču. Ta absurdna situacija doleti dvojico študentov, ki ju v ruralnih predelih Alabame ustavi policija in obtoži umora prodajalca, njuno edino rešitev pa predstavlja Vinnie, ki se s svojim temperamentim obnašanjem in gizdalinsko prezenco požvižga na pravila sodišča in rešuje stvari na svoj (in pogosto za pravne kroge nezaslišan) način. My Cousin Vinny upravičeno velja za eno najboljših filmskih komedij 90. let (in filmskih komedij nasploh), kjer ni niti ena minuta zapravljena, razvlečena in dolgočasna, še posebej po zaslugi odličnih predstav, kjer dominirata vedno duhoviti Joe Pesci v naslovni vlogi in simpatično gobezdava Marisa Tomei kot njegova zaročenka Mona Lisa. Glavna odlika filma je predvsem sofisticiran humor, ki se resda oklepa že preverjenega koncepta “ribe na suhem”, ta pa je tokrat še bolj duhovit, saj prikazuje položaj človeka, ki sicer pripada pravniškemu svetu, vendar pa povečini deluje na podlagi svoje vročekrvnega italoameriškega temperamenta. Film je vreden hvale tudi zaradi presenetljivo realističnega in natančnega prikaza sodnega postopka in z njim povezanih pravil, z vpletanjem preiskave umore pa na več mestih (še posebej v zadnji tretjini) pridobi elemente privlačne uganke, ki po vseh razkritij še vedno nosi dovolj smisla, da absurden zaplet vendar ohranja določeno raven realizma. Z drugimi besedami; My Cousin Vinny ni samo za počit smešna komedija, ki Pesciju in Tomeijevi dopušča razkazati vse svoje komične sposobnosti, ampak preprosto odličen film, ki spretno prepleta različne žanrske konvencije v nepozabo izkušnjo.
