Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Ali Soozandeh, nemški animator iranskih korenin, je nekega dne na vlaku po naključju spremljal pogovor med dvema mladima Irancema, ki sta si izmenjevala izkušnje z lokalnimi ženskami, med drugim naj bi srečal tudi prostitutko, ki jo je na delu vedno spremljal njen 6 – letni sinček. Slednja je postala eden od glavnih junakinj Soozandehovega celovečernega prvenca, animirane drame Tehran Taboo, ki predstavi štiri sprva medsebojno ločene zgodbe mladih ljudi v sodobnem Teheranu; prostitutka Pari, katere mož je arestant in odvisnik, s svojim nemim sinom Elias pohajkuje po mestnih ulicah in išče stranke, noseča Sara, ki si navkljub ostremu nasprotovanju svojega moža želi poiskati službo, Donya pa na zabavi trči ob mladega glasbenika Babaka, s katerim seksa, vendar kasneje od njega zahteva, da ji plača za operacijo za “povrnitev” nedolžnosti, saj se nahaja tik pred poroko z drugim moškim. Kot je moč razbrati z naslova, je Tehran Taboo provokativen film, ki odpira teme, ki so za zahodno družbo morebiti samoumevne oz. nepretresljive, medtem ko se v Iranu o njih sploh ne govori. Soozandeh mojstrsko prepleta zgodbe glavnih junakov v smiselni mozaik, ki služi kot portret sodobne iranske družbe, ki je razklana med iskanjem osebne svobode in sledenjem tradiciji. Film brez pokroviteljske drže in naivnosti razgali predvsem moralno dvoličnost in sprevrženost patriarhalnega iranskega sistema, ki ženske zreducira na poslušne sužnje, nezmožne svobodnega razmišljanja in nezaslužne osebne svobode, medtem ko mladim svobodnjakom ne preostane drugega kot da sledijo strogim normam, ne da bi ob tem smeli izprašati svojo vest. Film je zaznamovan s čudovito rotoscope animacijo (režiser je sprva nameraval posneti igrani film, vendar mu oblasti v Iranu zaradi občutljivosti projekta tega niso dovolile), izvrstnimi igralskimi predstavami, efektno kombinacijo ganljive človeške drame in humorja ter predvsem necenzuriranim vpogledom v svet, o katerem na Zahodu (še vedno) vemo zelo malo.

Kaj se zgodi, ko se kolesje navidez srečnega zakona nenadoma ustavi in se je potrebno soočiti z lekcijami iz krute resničnosti? To vprašanje gledalcu zastavi romantična drama The Wheel, ki predstavi zgodbo mladih zakoncev Albee in Walkerja, ki se po osmih letih skupnega življenja znajdeta na razpotju; ona bi rada končala razmerje, on pa predlaga, da ga poskušata rešiti z izletom v kočo sredi gozda, kjer si bosta s pomočjo knjige za pomoč parom v stiski zastavljala vprašanja, ki temeljijo na brutalni iskrenosti. V reševanje njune potapljajoče se ladje se vplete še nekoliko starejši par, ki pa je tik pred poroko, vendar ob pogledu na sprta zakonca tudi sama začne dvomiti v pravilnost svojih odločitev. Okvirni zaplet spominja na obratno različico klasike Who’s Afraid of Virginia Woolf, vendar pa je The Wheel v svoji obravnavi težavnih odnosov precej bolj poetičen in oprostljiv, še posebej do glavnih junakov, ki ju z ravno pravšnjo mero očarljivosti in pristnosti odigrata Amber Midthunder in Taylor Gray. Režiser in scenarist Steve Pink tako ustvari film, ki je zelo blizu življenja in včasih boleče zareže v rane vsakega propadlega razmerja, vendar s čudovitimi panoramskimi posnetki neokrnjene narave, toplim humorjem in občasno hudomušnimi dialogi v zgodbo vnaša veliko optimizma in upanja za srečen razplet zgodbe, ki se odvija pred gledalčevimi očmi. Navkljub temu pa The Wheel ni film, ki se zadovolji s preprostimi in naivnimi rešitvami konfliktov in ostaja zasidran v resničnosti, katera sporoča, da v življenju včasih ni dobrih in slabih ljudi, ampak zgolj posamezniki, ki se trudijo držati pokonci in iskati srečo, vendar slednje včasih – ne glede na trud in močno voljo – ne najdejo. In tedaj se je treba okleniti boleče odločitve, ki nas bo hkrati prizadela kot tudi osvobodila. The Wheel je minimalistična, vendar zrela in očarljiva romantična drama, ob katerih se bo marsikateri gledalec vprašal, če je srečen in kaj lahko za srečo stori sam.