Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Akcijski triler The Gray Man, sveži celovečerec bratov Joeja in Anthonyja Russa, ki sta sicer najbolj poznana po režiji nekaterih boljših poglavij v Marvelovem superherojskem vesolju, je še pred uradnim izidom zbudil pozornost s podatkom, da je s svojim orjaškim 200-milijonskim proračunom daleč najdražji film, ki je nastal v produkciji platforme za pretočne vsebine Netflix. To pa je tudi žal edini podatek, po katerem si bodo gledalci pričujoči film zapomnili; če je bil prejšnji film bratov Russo, kriminalna drama Cherry, rahlo podcenjen in čisto soliden žanrski izdelek, je The Gray Man pregrešno draga izguba časa, ki je nastala – vsaj takšen vtis dje – zgolj za to, da bi gledalci dve uri spremljali pretepaške balete, pokanja z orožjem, divje pregone z avtomobili, bučne eksplozije in naglo skakanje med različnimi eksotičnimi lokacijami po vsem svetu. Ti elementi so resda ključnega pomena za zadovoljiv akcijski spektakel, vendar pa morajo biti medsebojno povezani z vsaj na silo zanimivo zgodbo in všečnimi / zanimivi liki, česar pa The Gray Man ne premore. Že zgodba je obupno klišejska; spet imamo opravka z nadvsem sposobnim tajnim uslužbencem ameriške varnostne agencije CIA, ki med izvajanje rutinske misije ugotovi, da so njegovi nadrejeni namazani z vsemi smrdljivimi žavbami, zato se znajde na begu pred nekdanjim psihopatskim (in ne pretirano bistrim, četudi nas film želi prepričati v nasprotno) kolegom, ki ga želi umoriti s skupino mednarodnih profesionalnih morilcev. To, da je zgodba posejana s praktično vsemi možnimi žanrskimi klišeji in ne zmore postreči niti z enim nepredvidljivim zasukom, je v okviru akcijskih spektaklov moč pričakovati, toda The Gray Man nima prav nobene duše v sebi; je boleče rutinski, razvlečen (navkljub hektičnemu tempu) in prazen, kar je posledica tudi tega, da so vsi liki enodimenzionalno dolgočasni, še posebej osrednji, ki ga odigra tokrat vidno nezainteresirani Ryan Gosling, medtem ko Ana de Armas in Billy Bob Thorton v večini kador zgolj statirata. Mogoče še največ pozornosti zbudi razposajena igra zlikovca Chrisa Evansa, vendar tudi njemu ni namenjeno dovolj časa, da bi se lahko znebil kartonske prezence risankastega barabina. The Gray Man s svojim praznim spektaklom upraviči orjaški proračun, toda ali gledalci res zahtevamo preveč, če bi nam akcijski filmi občasno servirali bolj zanimive in manj generične vsebine?

Eastern Promises predstavlja drugo sodelovanje med legendarnim filmskim provokatorjem Davidom Cronenbergom in igralcem Viggom Mortensenom, s katerim sta pred tem zaplodila brutalno mojstrovino A History of Violence. In če je Mortensen v slednji odigral vlogo povprečnega Američana na begu pred nasilno preteklostjo gangsterja, se tokrat zdi, da pred svojo usodo nasilneža noče ubežati. Dogajanje je postavljeno v London in predstavi mučno križarsko odisejado bolniške babice Anne (Naomi Watts), ki neke deževne noči v porodnišnico sprejme mladoletno in visoko nosečo prostitutko, ki med porodom umre, za seboj pa pusti dojenčico in dnevnik, v katerem je med drugim razkrito, da je bilo dekle prisiljeno v prostitucijo s strani lokalne ruske mafije, oče otroka pa naj bi bil vodja lokalne ruske mafije. Ena od odlik mnogih Cronenbergovih filmov je ta, da ti nikoli ne odvrnejo pogleda stran od najbolj temačnih in okrutnih plasti naše družbe in tudi v primeru Eastern Promises je temu tako; preko navidez preproste zgodbe o iskanju pravice za novorojenega otroka film na iskrene in brutalno neizprosen način razgali tragična ozadja trga prostitucije na simboličnem razkolu med zahodno in vzhodno Evropo, hkrati pa razgali kompleksne hierarhije in moralne kodekse ruskih gangsterjev, kar je še posebej razvidno pri osebnem razvoju Mortensenovega lika Nikolaia, varuha ruskih mafijcev, ki z Anno sklene nenavadno tiho zavezništvo. Film tudi tokrat ne razočara z odličnimi igralskimi predstavmi, kjer seveda najbolj izstopa hladnokrvni Mortensen z dokaj prepričljivim ruskim naglasom, nič slabši pa niso Wattsova, veteran Armin Mueller-Stahl ter francoski mojster Vincent Cassel. Filmu sicer ne bi škodila nekoliko daljša minutaža, ki bi učinkoviteje razvija določene elemente zgodbe, vendar je kljub Eeastern Promises še vedno prava poslastica za dolgoletne oboževalce Cronenbergovega bogatega opusa.