Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Južnokorejski filmski mojster Kogonada je močno presenetil že s svojim režijskim prvencem, romantično dramo Columbus, ki se je na melanholičen in poetičen način lotevala (vsaj navidez) neobičajne povezave med človekom in arhitekturo in kako slednja vpliva na obuditev in razvoj človekovih čustev. Raziskovanje teh neobičajnih vezi je filmar prenesel tudi v svoj naslednji celovečerec, ZF dramo After Yang, ki bi jo na najbolj preprost način opisali kot elegično pesnitev z zvokom in sliko; v filmu namreč spremljamo družino s posvojeno hčerko Miko in Yangom, predstavnikom t.i. tehno-sapiensa (beri; napredna vrsta človeškega robota). Ko Yang nenadoma postane neodziven, se oče Jake (Colin Farrell) odloči robota popraviti, pri tem pa se dokoplje do njegove banke spominov, ki postopoma razkrijejo Yangovo zasebno življenje in (morebiti) globoka čustva, ki jih je gojil do skrivnostne ženske Ade. After Yang je film o žalovanju oz. posameznikovem bolečem položaju, ko se mora ta šele ob soočenju z ugašanjem življenja soočiti s pomenom lastne eksistence, trdnostjo družinskih odnosov ter iskanjem odgovorov na vprašanje o posmrtnem življenju in nenazadnje kako ljudje sami dojemamo smrt. Ogromno ZF filmov je že uspelo vzpostaviti globoko čustveno vez med človekom in strojem, vendar gre After Yang pri tem še globje in razvija zgodbo v maniri filozofskih filmskih pesnitev Terrenca Mallicka, kjer odgovori na vprašanja ne prinašajo zadovoljitve, ampak je bistveno bolj pomembno, da vprašanja odpirajo nove poglede na svet, v katerem živimo. Odlična igralska zasedba, umirjen tempo, impresivna vizualna podoba in močna doza ganljivosti in tragičnosti naredijo iz filma After Yang še eno malo umetnino južnokorejskega vizionarja, katerega prihodnost je vsekakor svetla.

Poletne olimpijske igre v Münchnu leta 1972 žal niso minile v znamenju športnega duha, temveč so bile v zgodovino zapisane kot prizorišče enega najhujših pokolov vseh časov; skupina palestinskih teroristov, združenih pod imenom Črni september, je namreč umorila 11 članov izraelske olimpijske ekipe in s tem še dodatno razburila že tedaj močno načete odnose med Izraelom in Palestino. Ta tragedija služi kot izhodišče za ambiciozni zgodovinski ep Munich v režiji Stevena Spielberga, sicer izmišljeno zgodbo o skupini najetih morilcev in tajnih agentov, katere rekrutira izraelska vlada z namenom, da bi izsledila in umorila odgovorne za pokol v Münchnu. Iz zgodovinske perspektive se zdi, da je Munich problematičen film, saj ima vse temelje, da je njegova zgodba zlorabljena v namene politične propagande in enostranskega pogleda na sicer stoletja dolg izraelsko-palestinski konflikt, toda na srečo se Spielberg v enem od svojih najbolj neobičajnih in presenetljivo grenko realističnih filmov uspešno izogne tej pasti ter venomer ostaja politično nevtralen in karseda zavezan k prikazovanju zgodovinskih dejstev. Vizualno razkošen, zgodovinsko (bolj ali manj) avtentičen in obogaten z vrhunskimi predstavami mednarodne igralske zasedbe (Eric Bana, Geoffrey Rush, Cieran Hinds, Matiheu Kassovitz), hkrati pa je zaznamovan z žanrskimi konvencijami, ki zgodbo začinijo z visoko mero suspenza, psihološke inteznivnosti ter dobrodošle politične večplastnosti. Munich je sicer film, ki ne uspe odgovoriti na mnoga zastavljena vprašanja (delno zato, ker je nanje nemogoče odgovoriti) in nekateri zvesti oboževalci Spielbergovega opusa bodo najverjetneje pogrešali njegov občutek za sentimentalnost in filmsko čarobnost, katera tu nadomestita grobi realizem in temačnost. In morebiti je ravno ta neobičajnost tista, ki uvršča Munich med Spielbergove krivično spregledane filmske mojstrovine, ki se uspešno izognejo politiziranju in čustveni manipulaciji.