Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Little Children (2006) - Backdrops — The Movie Database (TMDB)

Predmestja v filmih že od nekdaj igrajo vlogo boleče realističnega kontrasta med tem, kar želimo videti in tistim, kar se dejansko nahaja pred našimi očmi. Za navidez mirnimi soseskami z razkošnimi hišami, urejenimi travniki in visokimi ograji se ponavadi skrivajo razbiti zakoni, droge, alkoholizem, seksualna nepotešenost, ksenofobija, homofobija ter različne oblike moralne sprevrženosti. Psihološka drama Little Children je postavljena v predmestje Bostona in skozi naracijo tretjeosebnega pripovedovalca predstavi zgodbi dveh posameznikov, katera usoda po spletu (ne)srečnih naključij spravi skupaj; Sarah (Kate Winslet) je intelektualka, ki je pustila kariero za vlogo matere 4 – letne deklice, hkrati pa je ujeta v hladen zakon z možem, ki je odvisen od spletne pornografije, medtem ko ima Brad (Patrick Wilson) sicer urejeno družinsko življenje z ljubečo ženo in malim sinkom, vendar pa močno hrepeni po intimnosti. Sarah in Brad se po nekaj srečanjih spustita v vroče razmerje, medtem ko je ostala soseska na robu moralne panike, saj se vanjo vseli obsojeni spolni prestopnik s pedofilskimi nagnjenji. Little Children bi lahko označili za nekoliko drznejšo verzijo oskarjevske uspešnice American Beauty, saj z dobršno mero črnega humorja in bridke satire razgali ne zgolj umazanijo, ampak tudi skrita hrepenenja ameriških predmestij, s poudarkom na romanci med Sarah in Bradom pa vleče mnogo vzporednic z literarno klasiko Madame Bovary, saj gledalca provocira z vprašanji o tem, če je zavoljo boljšega življenja res pametno žrtvovati vse, kar si zgradil do tega trenutka oz. v primeru Sarah in Brad njuni družini. S tega vidika se zdi, da je zgodba z obsojenim pedofilom nekoliko nepotrebna, vendar to ne drži, saj preko nje režiser in soscenarist Todd Field razgali zadušljivost in čustveni sadizem okolja, v katerem je osrednja dvojica obtičala. Da so nam osrednji liki in njihove čustvene prigode še toliko bližje, poskrbi predvsem odlična igralska zasedba z vrhunskima Winsletovo, Wilsonom in predvsem Jackiejem Earle Haylejem v vlogi obsojenega pedofila, ki tako občutljivo problematiko približa gledalcu na sofisticiran, vendar nikakor sentimentalen način. Little Children je tako še eden od filmov, ki si ne zatiska oči pred grozo ameriških predmestij.

The 355' review: Jessica Chastain and Lupita N'yongo headline a generic spy thriller - CNN

Z vzponom feminističnega (četudi bi se o tem dalo razpravljati) gibanja #MeToo, ki je pognalo korenine v filmski industriji, je pričakovano, da bodo njegova temeljna prepričanja o ženski (nad)moči ter njenim neizprosnim bojem s patriarhalno urejenim sistemom našla pot tudi na velika platna. S tem resda ni nič narobe, toda težava nastane, ko se podpora ženskam, ki so na tak ali drugačen način podvržene seksizmu, mizoginiji in spolnemu nasilju, spremeni v sluzavo in neiskreno pokroviteljskost ter kozmetičnost, ki je sama sebi v namen. In dober primer takšnega filma je tudi “ženska” vohunska akcija The 355, ki se sicer lahko pohvali z zvezdniško zasedbo (Jessica Chastain, Penelope Cruz, Diane Kruger, Lupita Nyong’o), škoda le, da pogori na praktično vseh ostalih nivojih, ki so potrebni za vsaj gledljiv in kratkočasen film. Vplivi #MeToo ideologije so boleče očitni že v prve četrt ure; ženski liki s svojimi suhljatimi manekenskimi postavami in popolno odsotnostjo mišic brez večjih težav prebunkajo do zob oborožene orjaške moške gorile z izrazitimi bicepsi, hkrati pa jim uspe na visokih petah dohiteti drveče motorje in izvajati kung fu akrobacije na ravni The Matrix. Sicer je razumljivo, da od akcijskega filma ni moč pričakovati pretiranega realizma, toda The 355 očitno izvaja to pretiravanje zgolj zaradi obsesije, da bi izpadel kar se da “buditeljsko” (woke) in patetično progresivno. In tudi to ne bi bil tako velik problem, če bi bilo filmu mar za zgodbo, ki je dobesedno prekopirana iz tisoč in enega vohunskega filma, ter njene like, o katerih ne izvemo praktično ničesar. Še vedno ni jasno, kako Hollywood v vsej svoji progresivnosti ni ugotovil, da močan ženski lik v akcijskih filmov za všečnost potrebuje še kaj več kot zgolj to, da je ženska. The 355, ki traja pošastno dolgi dve uri, je tako močna potrata časa in še en primer filma, patološko zaljubljenega v lastno progresivno držo, ki pa je zgolj lepši izraz za vsebinsko praznino, katero prodaja.