Shut In (2022)

Shut In': First Trailer For The Daily Wire Horror Movie – Deadline

Rating: 6 out of 10.

Klavstrofobična srhljivka Shut In je prvi izvirni celovečerec v produkciji Daily Wire, sicer ameriškega konzervativno (oz. desno) usmerjenega medija, katerega prvo ime je enako oboževani kot tudi prezirani politični komentator Ben Shapiro. Ta podatek sicer za samo kvaliteto filma ni tako relavanten, vendar pa bo pri marsikateremu gledalcu zbudil pričakovanja, da gre za šlampasto spacan izdelek v vlogi verske / politične propagande. Na srečo pričujoči film režiserja D.J. Carusa ni ne prvo ne drugo, saj ga bolj kot ideologija zanima osebna zgodba matere samohranilke Jessice, sicer nekdanje odvisnice od mamil, ki jo med pripravami na selitev iz hiše njene pokojne matere obišče nasilni bivši partner s svojim pedofilskim kolegom in jo zaklene v shrambo, zato je Jessica prisiljena v krut boj za preživetje, da bi zavarovala sebe in še posebej svoja otroka. Kar je pri filmu najbolj ironično, je to, da je Daily Wire kot desno usmerjeni medij pogosto tarča očitkov o šovinizmu in mizoginiji, vendar pa Shut In uspe doseči nekaj, kar liberalna filmska srenja in še posebej Hollywood pogosto ni sposobna; predstaviti ženski lik, ki je hkrati močan, odločen, neodvisen kot tudi ranljiv in predvsem življenjski, tudi po zaslugi odlične igralske predstave Rainey Qualley. In ravno zato, ker pričujoči film daje osrednjemu liku dejansko osebnost in všečne karakteristike, je gledalec toliko bolj čustveno vpet v dogajanje, za katerega bi težko rekli, da odkriva toplo vodo. Kot celota je Shut In kompetentno narejen triler s predvidljivo zgodbo in na trenutke preveč očitnimi naslanjanji na versko simboliko (četudi ta niti ni tako moteča), toda všečna junakinja in dobro vzdušje sta dovolj, da film ostaja na ravni neškodljivega žanrskega razvedrila.

Predam se (2021)

Rating: 6.5 out of 10.

Kratki vojni film Predam se, ki je nastal pod okriljem zasavskega Filmsko ustvarjalnega društva Loke Studio (to je nazadnje zaplodilo lokalno uspešnico, kriminalno komedijo Pozdrav iz Krvavih Revirjev) se ponaša z rahlo provokativno, vendar fascinantno idejo. Film na površju resda prikazuje zdaj že dodobra raziskano obdobje 2. svetovne vojne in ozadja spopadov med nemškimi in partizanskimi oboroženimi silami, vendar z zanimivim preobratom; osrednji lik filma namreč ni partizan, temveč nemški oficir (David Lindič), ki v zadnjih tednih pred koncem vojne skozi flashbacke obuja spomine na svoje prve zmage in sčasoma tudi poraze na slovenskem ozemlju. Ravno ta pristop, kjer dogajanje spremljamo skozi oči pripadnika okupatorske vojske, daje filmu zmožnost, da preseže ideološke okvirje in se s tem ne spremeni v melodramatično in poenostavljeno partizansko agitko. Režiserja Matica Poropatiča tokrat ne zanimajo klasični spopadi med partizani in Nemci (četudi v filmu ne manjka množičnih prizorov bitk), ampak cilja na bolj splošno sporočilo o tem, kako posameznik skozi brutalnost in norost vojne sčasoma podvomi v trdnost političnih ideologij, katerim je sprva zvesto sledil. Film Predam se se najbolj izkaže v trenutkih, ko glavnemu junaku, katerega lik je bil v mnogih partizanskih filmih demoniziran, nadane človeški obraz, vendar hkrati ne pozabi opomniti gledalca o sprevrženosti njegovih dejanj in politike, ki ga je nagovorila, da se svet nadzira zgolj preko nasilja in ustrahovanja. S tehičnega vidika filmu ni moč veliko očitati; za slovenski neodvisni film je kompetentno narejen, zgodovinsko dokaj avtentičen, dobro odigran in svojo kratko dolžino slabe pol ure uspešno upraviči. Žal pa nekoliko šepa njegova neizstopajoča in povečini generična podoba, ki zgodbi z izrazito melanholičnim tonom ne pričara pričakovanega vzdušja, še bolj moteča pa je melodramatična glasbena podlaga. Glede na to, da film predstavi zelo intimno zgodbo, bi se lahko posluževal več minimalizma ter grajenju temačnega vzdušja, s katerim bi bil gledalec še bolj posrkan v samo dogajanje. Predam se je navkljub napakam izredno soliden prispevek k nadaljnemu razvoju domačega vojnega filma.