Celovečerni (in zaenkrat tudi edini) režijski prvenec Lance Hammerja, ki se je do leta 2008 izpopolnjeval predvsem na področju filmskih vizualnih učinkov, je unikaten že zaradi lokacije, kjer se film odvija; zgodba je postavljena v ruralno področje zvezne države Mississippi, v ospredju pa je družina temnopoltih, katere hkrati loči kot tudi združi osebna tragedija. Lawrence je zadržan in depresiven mož srednjih let, ki živi v hiši nasproti svoje svakinje Marlee, nekdanje odvisnice od mamil ter njenega 12 – letnega sina Jamesa, katerega oče je Lawrencev brat. Po smrti slednjega se odnosi med trojico močno ohladijo, vendar pa kmalu postane jasno, da drug brez drugega ne morejo; Marlee bi rada znova odprla bencinsko črpalko svojega pokojnega moža, James skuša poplačati dolgove lokalnim preprodajalcem mamil, Lawrence pa se po neuspešnem poskusu samomora prebija skozi življenje popolnoma osamljen in razočaran. Kot je moč pričakovati po krajšem opisu, je Ballast precej depresiven film, ki ne odvrača pogleda od občutljivih družbenih problematik kot so samomor, duševna stiska, zloraba in globoke osebne travme, zato ni povsem priporočljiv tistim, ki od filmov pričakujejo razvedrilo. Ballast je boleče realen film, ki ne ponuja enostavnih odgovorov, glavne junake pa večino časa pusti tavati v primežu revščine, negotovosti ter nasilja, hkrati pa brez odvečne politične korektnosti in sentimentalnosti nagovori gledalca o strahotnem položaju mnogih temnopoltih, ki so na ameriškem podeželju prepuščeni sami sebi oz. svoji bedni eksistenci. Hammer z umazano in grobo fotografijo ter skrbnim sledenjem likom, s katerimi se gledalec nemudoma čustveno poveže (tudi po zaslugi odličnih igralskih predstav), odpre vpogled v svet, ki ne bi smel biti pozabljen in ne pridiga ali moralizira, temveč dokumentaristično popisuje težaven vsakdan ljudi, ki nimajo veliko sreče v življenju. Pa vendar je glavna odlika filma ta, da Hammer svoje junake ne podvrže pasivnosti in dramatiziranju, temveč jih razgali kot ranjene posameznike, ki se trudijo zapustiti začaran krog revščine in doseči neke višje cilje v življenju. In četudi Ballast ne ponudi katarzičnega epiloga (nenadni konec bo najverjetneje marsikoga zmotil), je še vedno izredno iskren, pristen, emocionalen in nefiltriran vpogled v življenja ljudi, ki so med nami, vendar se zanje ne zmenimo.
