Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Deževna noč. Majhno stanovanje. Dva zakonska para, en starejši, drug mlajši. Oba pred težko odločitvijo, ki jima bo spremenila življenje. Na teh temeljih stoji četrti celovečerec (če odštejemo delo na televiziji) enega od najbolj samosvojih in družbeno ozaveščenih slovenskih filmarjev Vinka Möderndorferja, ki si vedno upa drezati v najbolj boleče in zamolčane problematike modernega časa. Pa vendar je Zastoj nekoliko drugačen od Möderndorferjevih prejšnjih filmov, ki so vključevali neposredne komentarje o stranpoteh slovenske družbe; tokrat je dogajanje precej bolj intimno in zaznamovano z minimalizmom, značilnim za številne modernistične zgodbe. Glavnina filma se odvije znotraj majhnega stanovanja in ohranja fokus na osrednjih štirih likih, ki jih odlično upodobijo Mirjam Korbar, žal že pokojni Peter Musevski, Uroš Fürst in Barbara Cerar. Navkljub prostorski omejenosti gre za režiserjev najbolj emocionalno razburkan film, ki se osredotoča na hladnost in praznino odnosov, na katere vpliva kapitalistični kanibalizem ter večnim konfliktom med posameznikovimi željami in stanjem sveta, v katerega je ujet. Ujetniki so tudi glavni junaki pričujočega filma, katerega moč sloni predvsem na preprosti, vendar izpiljeni vizualni podobi; prizori deževnega mesta, pogostih izpadov elektrike, poplav, ki odnašajo smeti in privabljajo podgane, uspejo film začiniti s skorajda noirovskim vzdušjem, zato se v prvi polovici odvija skoraj kot triler, šele proti koncu pa pridobi elemente človeške drame, ki dogajanju odvzame nekaj napetosti. Zastoj ima sicer težave z neenakomernim tempom v drugi polovici, nekaterimi vsebinskimi luknjami ter predvidljivim razpletom, vendar gre še vedno za kvalitetno modernistično dramo, ki bo ostala v gledalčevem spominu.

Prozna dela ameriškega pisatelja Cormaca McCarthyja, še posebej iz zgodnejšega obdobja, ne bi mogla biti močneje zaznamovana s kontrasti, ki pri gledalcu zbujajo tako očaranje kot gnus. Njegov tretji roman Child of God (1973) je zgovoren primer takšnega literarnega dela, ki prepleta poetičnost in brutalnost ter skorajda surrealno vzdušje in grob, odvraten realizem. Relativno kratko delo (slabih 200 strani) se odvija v umazanem, zakotnem in od Boga pozabljenem predelu zvezne države Tennessee na začetku 60. let; glavni junak (če mu lahko tako lahko sploh rečemo) je 27 – letni Lester Ballard, družbeni izobčenec, nasilnež in psihopat, katerega odlika je ta, da spretno strelja s puško. Ko na začetku romana izgubi streho nad glavo, postane klatež, ki med drugim prebiva v gorski jami, s tem pa postopoma izgubi razsodnost in se zateka k izvajanju bodisi kriminalnih (kraja, pretepi, pogosti spor s policijo zaradi njegovega čudaškega obnašanja) ali pa moralno sprevrženih dejanj (nekrofilija, uboj otroka). In bolj ko gre zgodba proti koncu, bolj se izgublja Ballardov že tako šibak občutek za humanost in empatijo, bralec pa ima občutek, da nima pred seboj več človeka, ampak podivjano žival, nevredno obstoja.

Če ni že jasno, Child of God predstavlja zelo naporno branje in je hkrati eden od McCarthyjevih najbolj kontraverznih romanov. Kot je od pisatelja moč pričakovati, ta bralca pritegne z nenavadnim stilom pisanja (minimalno postavljanje ločil, menjava prvoosebne in tretjeosebne perspektive, grobo realistični opisi dogajanja, kjer ni moč najti nobenega odtenka emocij) ter svetom, ki je degradiran, zaostal in tako umazan, da bo bralec po prebrani zadnji strani potreboval kopel. In ravno v tej umazanosti se tudi skriva mojstrska moč pričujočega romana; McCarthy s svojim značilnim poetičnim jezikom, ki je tokrat usmerjen v opisovanje večno hladne in do človeka neizprosne narave ter osupljivo natančnim opisom dogajanja bralca nemudoma potegne vase in ne izpusti vse do zadnje strani. Roman ne pozna cenzure in se hkrati ne pretvarja, da se za gnusnim nasiljem skriva kaj več; nasilje je tokrat zgolj nasilje in McCarthy nima tendence, da bi po tarantinovsko stiliziral dogajanje, ki tega niti ni vredno. Child of God je umazan roman, ki pa je hkrati napisan tako prepričljivo, vzdušno in na trenutke obarvano z morbidno lepoto, da ga je nemogoče odložiti. Kar pa je še najbolj presenetljivo; četudi je bralcu glavni junak odvraten, je hkrati dovolj zanimiv in nepredvidljiv, da ga spremlja vse do konca in z upanjem, da bo vendarle dobil zasluženo kazen za svoja dejanja. Child of God je mala literarna mojstrovina, ki resda ni primerna za vsakogar, toda če na strani pustimo okrutnost dogajanja, dobimo pred seboj čudovito spisan roman, ki ga bralec na tak ali drugačen način zlepa ne bo pozabil.