The Worst Person In The World (2021)

The Worst Person In The World': Cannes Review | Reviews | Screen

Rating: 7.5 out of 10.

Kadar je govora o razlikah med moškimi in ženskami, pridemo med drugim tudi do ugotovitve, da so ženske v najbolj občutljivih obdobjih svojih življenje pod hudim družbenim pritiskom. Kadar moški prestopi mejo 40. let, ni nič nenavadnega, če je samski, brez otrok ali družine, medtem ko se ženske že v poznih 20. letih znajdejo v eksistencialni stiski, saj jih nenapisana družbena pravila “silijo” v razmisleke o materinstvu, poroki ali vsaj resnejšem partnerskem odnosu, pa četudi ženska za to ni nujno pripravljena. To stisko skuša na grenko sladek način prikazati romantična komična drama The Worst Person In The World danskega režiserja Joachima Trierja; v njem v razponu štirih let spremljamo življenje mlade Julie (odlična Renate Reinsve), ki nerodno kobaca med iskanjem kariere, prave ljubezni ter splošnega smisla življenja v obdobju, ko je brezskrbna mladost samo še oddaljen spomin in nanjo čakajo izzivi dobe odraslosti. Trier spretno in s pravo mero edinstvenga skandinavskega humorja, trpkega realizma in rahle hollywoodske sentimentalnosti prikaže stisko glavne junakinje, ki nemudoma omreži gledalca s svojim prikupno zmedenim šarmom ter iskrenih pristopom, ki ga Trier uporabi pri analiziranju življenjskih situacij praktično vsakogar izmed nas. Ravno zato The Worst Person In The World ni zgolj lahkotno romantično razvedrilo, ampak tudi generacijski film o t.i. “pred-milenijcih” in njihovem strahu pred sklepanjem resnih zvez, sledenjem svojim sanjam ter izpolnjevanjem že omenjenih družbenih pravil. Takšnih filmov je sicer zadnja leta veliko, kar je tudi edina šibkost pričujočega izdelka; usoda glavne junakinje tega filma je usoda glavnih junakinj vsebinsko podobnih izdelkov, zato Trier sledi predvidljivi (upam si celo reči; formulaični) formi, četudi to nekajkrat uspešno prekine z nekonvencionalnimi pripovednimi prijemi. Na srečo ta familiarnost materiala ni moteča, še posebej zaradi odličnih igralskih predstav, toplega humorja in srce parajočega epiloga, ob katerem smeh nadomestijo solze grenkega vsakdana. The Worst Person In The World ni pretirano izviren, je pa dovolj očarljiv in realen, da bo zbudil gledalčevo pozornost.

The Sunset Limited (2011)

The Sunset Limited (2011) | MUBI

Rating: 8 out of 10.

Eden od najpomembnejših ameriških piscev Cormac McCarthy je poleg svojega unikatnega (in za mnoge nevzdržnega) pripovednega sloga znan tudi po delih, v katerih si zastavlja vprašanja o moči vere v Boga in v kakšnem eksistencialnem položaju sta personifikacija višje sile ter njen služabnik oz. vernik. Pa vendar McCarthy še nikoli ni bil tako brezkompromisno krut in iskren kot v gledališki igri The Sunset Limited, ki spregovori o dveh osebnostno raznolikih posameznikih, ki sta ločena po barvi kože, vendar ju združuje nenavaden dogodek; poskus samomora. V filmski adaptaciji igre, za katero je McCarthy tudi napisal scenarij, medtem ko jo je režiral igralski veteran Tommy Lee Jones, spremljamo Belega (Lee Jones), klinično depresivnega akademskega profesorja, ki zase trdi, da je pesimistični realist in ga prepričanje, da vsaka še tako lepa in čudovita stvar na tem svetu slej ko prej zbledi, pripelje do ponesrečenega poskusa samomora, vendar ga pred usodnim dejanjem reši Črni (Samuel L. Jackson), nekdanji kaznjenec, ki je med prestajanjem kazni spoznal Boga. Črni povabi Belega v svoje skromno stanovanje in dvojica se zaplete v dolg pogovor, kjer sta na preizkušnjo postavljeni njuna popolnoma različna pogleda na življenje. The Sunset Limited je igra, ki jo je težko spraviti v gledljivo filmsko obliko, pa vendar Lee Jonesu ta izziv uspe dokaj dobro, četudi se film nikoli docela ne uspe znebiti “gledališkosti” materiala. Sočni McCarthyjevi dialogi in pričakovano odlična igralska nastopa igralskih veteranov poskrbijo, da film kljub statičnemu / klavstrofobičnemu dogajanju nikoli ne izpade (preveč) dolgočasno. Še vedno pa ostaja dejstvo, da je The Sunset Limited film, ki od gledalca zahteva veliko pozornosti in potrpljenja, prav tako pa pripravljenost na to, da vendarle ugotovi, da na tem svetu vse stvari niso črno-bele in da imata tako neozdravljivi optimizem in uničujoči negativizem svoje plasti, vredne raziskovanja.