Atsuko in Rintaro sta brat in sestra, ki potujeta iz rodne Japonske proti San Franciscu, nekje na pol poti pa obtičita v majhnem in navidez dolgočasnem mestecu Littlerock, kjer ostaneta nekaj dni. Četudi ne znata niti besedice angleško (Rintaro zgolj za vzorec, Atsuko pa popolnoma nič), navežeta stik z lokalnim fanti, ko pa se Rintaro odloči za odhod, Atsuko ostane v Littlerocku in se med drugim zaplete v ljubezenski trikotnik z dvema značajsko različnima fantoma. To je okvirni zaplet intimne drame Littlerock, ki bi jo lahko označili za majhno zgodbo o majhnih ljudeh, katere združuje marsikaj, vendar pa hkrati ločuje pomemben dejavnik; jezik. Film v svojih skromnih 80. minutah ohrani avtentičnost s tem, da Atsuko ostaja zaradi neznanja angleškega jezika venomer ostaja hkrati osrednji kot tudi obrobni lik, okoli nje pa se spletajo drobne zgodbe, prežete s trpkim humorjem in melanholijo. Littlerock je uspešen kot avtentičen prikaz položaja posameznika, ki se znajde v zanj popolnoma tujem svetu in obdan zgolj s podobami o tem, kaj naj bi bila Amerika, ne pa, kaj Amerika v resnici je. Na srečo film ni zaznamovan z osladno politično korektnostjo ter poenostavljenim prikazom realnosti, temveč vedno ostaja umirjen, intimen in brez vidnejšega konflikta. To pa je verjetno tisto, kar bo nekatere gledalce odvrnilo od vztrajanja pri filmu; Littlerock sicer izpolni svoje poslanstvo, toda zdi se, da na koncu o večini junakov vemo le malce več kot na začetku, nekatere stranske štorije pa obvisijo v zraku (npr. eden od fantov, s katerim se Atsuko je lokalnemu dilerju dolžan denar in zdi se, da zgodba pelje nekam, vendar na koncu ostane nerazrešena), pomanjkanje pravega dogajanja pa bi znalo nekatere gledalce celo dolgočasiti. Toda Littlerock ni film o dogodkih, temveč o občutjih, slednje pa razgali z impresivno poetično občutljivostjo ter iskrenostjo.