Ob izbruhu virusa covid-19 in nevarnosti, ki jo bolezen predstavlja za starejše ljudi, so eni od prvih kriznih središč postali domovi za upokojence. Dobesedno čez noč so stanovalci domov postali jetniki svojih sob, vsi stiki z zunanjim svetom so jim bili odvzeti, uslužbenci domov pa so bili prisiljeni poskrbeti za zdravje svojih varovancev, pa četudi za to niso imeli ustreznega medicinskega znanja. Ta kaos in obup, ki sta vladala na hodnikih prenapolnjenih upokojenskih domov, skuša prikazati britanska TV drama Help; ta v ospredje postavi mlado oskrbnico Sarah (izvrstna Jodie Comer v eni od svojih najzahtevnejših vlog), ki sprejme službo v sicer izmišljenem domu za upokojence v Liverpoolu, s prihodom pomladi leta 2020 pa stavba postane žarišče okužb, ki postopoma razrušijo organizacijsko hierarhijo znotraj doma. Film brez olepševanja, sentimentalizma in senzacionalizma, vendar hkrati z ogromno čustvenosti in empatije prikaže grozljive in brezizhodne razmere, v katere so bili pahnjeni upokojenski domovi po vsem svetu, ob tem pa nameni pozornost tako osebju kot tudi oskrbovancem. Četudi je osrednji fokus na glavni junakinji, film nikoli ne pozabi na subtilno družbeno kritiko ureditve “novega sveta” z zmedenimi in nesmiselnimi varnostnimi ukrepi, prenasičenostjo zdravstvenih ustanov ter reševanje pacientov na podlagi mišljenja, da se naj reši tisti, ki se pač more. Odlične igralske predstave, pristni britanski realizem in grob prikaz žal dandanes že nekoliko pozabljene problematike slabega položaja upokojencev so glavni aduti odličnega filma, ki bo morebiti zaprl usta tistim, ki še vedno obravnavajo covid-19 kot nedolžno gripo, hkrati pa opomnil, da je prepad med kaosom in redom v današnji družbi zelo ozek.

Anne at 13.000 Ft. je majhna kanadska psihološka drama o naslovni junakinji, mladi vzgojiteljici v vrtcu, ki očitno noče odrasti. Do svojih kolegic v službi je pogosto otročje napadalna, med delom se večkrat zaloti pri sanjarjenju, vsakodnevne obveznosti pa dojema kot nepotrebna bremena, zaradi katerih se ji tudi poveča občutek družbene tesnobe in nevrotičnosti. Film režiserja in scenarista Kazika Radwanskega (pri pisanju scenarija mu je pomagala tudi glavna igralka Deragh Campbell) nima jasnega začetka ali konca, temveč se osredotoča na en dogodek v Anninem življenju, ki ima nanjo močan vpliv; skok s padalom, ob katerem (najverjetneje) občuti svobodo, po katerih potihem hrepeni. Svobodo, osvobojeno spon družbenih pravil, delovne rutine in vseh ostalih pasti, ki jih prinaša življenje odraslih. Več kot očitno je, da je osrednji motiv filma strah pred odraslostjo in kakšne posledice lahko ta pusti na posamezniku, v tem primeru naslovni junakinji, ki jo naturalistično, čustveno in grobo realistično odigra Campbellova v eni svojih življenjskih vlog. Ker gre za karakterno dramo, je pogosto tresoča in nefokusirana kamera vedno usmerjena proti glavni junakinji in njenem obrazu, ki pove mnogo več kot kakršnakoli beseda. Ravno zaradi tega strogo realističnega pristopa, ki se odreka kakršnemukoli komentarju, gledalec dobi občutek, da ne gleda zgolj filma, ampak resničnost. Neflitrirano, necenzurirano, surovo in mestoma poetično. In četudi film več kot uspe očarati s svojim močno realističnim pristopom, bo zaradi istega razloga kakšnega gledalca tudi odvrnil. Anne at 13.000 Ft. je namreč film, ki ne ponuja nobenih odgovorov in svojo zgodbo zaključi enako naključno kot jo tudi začne; gledalec ob koncu ugotovi zgolj to, da je Anne več kot očitno žrtev neke tesnobe in čustvene nezrelosti, kar pa je jasno že v prvi polovici filma, zato se zna zgoditi, da bo marsikateri gledalec ob koncu čutil prikrajšanost oz. nezadovoljstvo nad pomanjkanjem odgovorov. Z izjemo te napake – ki morebiti celo ni – je Anne at 13.000 suveren in čustven prikaz posameznikova razkolga med sanjavostjo in grobo resničnostjo.