Navkljub visoki starosti, ob kateri bi že marsikdo pomislil, da je napočil čas za počitek, je Clint Eastwood pri svojih 91. letih še vedno v dovolj dobri kondiciji, da redno režira in igra v filmih. To nas kakopak ne moti, saj je Eastwood ena od zadnjih velikih legend Hollywooda, utelešenje starošolskem mačizma (v pozitivnem smislu) ter karizmatična osebnost, ob katerih lahko čutimo zgolj strahospoštovanje. Še bolj občudovanja vredno pa je, da je bilo mnogo Eastwoodovih projektov zadnjih let izredno ambicioznih in visokopoteznih (pa četudi nekaterim ni bil najbolj kos), ob tem pa se je mnogim porodilo vprašanje, kdaj se Eastwood misli “umiriti”. Odgovor na to prihaja v obliki njegovega najnovejšega filma Cry Macho, ki bi ga na najbolj preprost način opisali kot nepretenciozen in sproščen poklon žanru, s katerim se je Eastwood povzpel med filmske ikone; govora je kakopak o westernu. In če je njegova klasika, “zadnji veliki western” Unforgiven iz leta 1992 funkcionirala kot temačna, brutalna in nasilna elegija, v kateri nekdanji morilec otrok in žensk odjaha s konjem v deževno noč, je Cry Macho njeno popolno nasprotje. Gre za staromodno romantično kavbojko o ostarelem rodeo zvezdniku Miku Milu, ki po naročilu bivšega šefa odpotuje v Mehiko, da bi varno pripeljal domov njegovega odtujenega sina Rafa, dvojica pa med potjo splete nepričakovano zavezništvo. Zgodba sama po sebi ni nič posebnega, saj cilja na že dodobra prežvečen prikaz medgeneracijskega razkola, kjer dva osebnostno različna posameznika ugotovita, da drug brez drugega ne moreta, Eastwood pa dogajanje začini z veliko dozo toplega humorja, pustolovskega duha in karakterne drame o iskanju novih priložnosti v jeseni življenja. Od filma ne pričakujte vsebinske globine in kompleksnosti, akcije je zgolj za vzorec, medtem ko so konflikti zgolj malenkostne nevšečnosti, ki jih junaki razrešijo brez večjih težav. To pa ne pomeni, da je Cry Macho slab film; pravzaprav je s svojo preprostostjo in staromodno melodramatičnostjo povsems prikupen, duhovit in kratkočasen izdelek, ki bo gledalca prepričal predvsem z odlično glasbo, sproščenim tonom ter solidnimi igralskimi predstavami, še posebej s strani Eastwooda, ki na stara leta entuziastično obudi zlato obdobje filmskih westernov. Očarljiv labodji spev srboritega kavboja.