Dobrodošli v Bruges, idilično mestece v Belgiji, znano po čudoviti srednjeveški arhitekturi ter očarljivo čudaških prebivalcih. Tam se po spodleteli nalogi znajdeta začetniški najeti morilec Ray (Colin Farrell) in njegov mentor Ken (Brendan Gleeson), ki v hotelu čakata na telefonski klic njunega šefa Harryja (Ralph Fiennes). Med čakanjem se skušata karseda neopazno zliti z umirjenim duhom mesta; obiskujeta turistične znamenitosti, si privoščita redno dozo prostitutk in kokaina, Ray pa se na prizorišču snemanja umetniškega filma zaljubi v skrivnostno Chloe (Clemence Poesy), lokalno preprodajalko mamil. Toda časa za občudovanje znamenitosti in romantiko ni na pretek, saj Harry naroči, da mora biti dvojica kaznovana za svoj spodrsljaj. In Bruges režiserja in scenarista Martina McDonagha je prikupna mešanica tarantinovskega nasilja in britanskega črnega humorja, hkrati pa tudi karakterna komična drama, saj glavnino svojega časa nameni razvoju osrednjih likov, ki ju briljantno odigrata impulzivni in ekscentrični Farrell (ne bi pretiravali, če rečemo, da gre za njegovo najboljšo predstavo v karieri) ter prikupno staromodni in očetovsko naravnani Gleeson, ki znova dokaže, da upravičeno spada med legende britanskega filma. Tudi preostala igralska zasedba svoje delo opravi solidno, toda srčika filma se skriva v izvrstni kemiji med glavnima igralcema, njuni pikri dialogi pa bodo gledalca večkrat spravili v glasen smeh, McDonagh pa hkrati poskrbi za nekaj “twinpeaksovske” očarljive čudaškosti, ki pa resničnega naslovnega mesta ne smeši, ampak zanj ustvari izredno ganljivo in zabavno filmsko razglednico. In ta občutek šarmantnosti in hudomušnosti ne izgine niti v najbolj dramatičnih, nasilnih in temačnih trenutkih, menjava razpoloženj pa ni niti najmanj moteča ali nevmesna. Če filmu kje spodrsne, je pri vzpostavljanju romantične zveze med Rayjem in Chloe, ki ostane rahlo neizkoriščena, še posebej zato, ker film temu delu zgodbe nameni premalo časa in zato je njun nenadni skok iz flirtanja do tragične zaljubljenosti nekoliko prenagel. Kljub temu je In Bruges izredno simpatična kriminalna komedija, ki jo lahko ustvarijo zgolj črnohumorno razpoloženi Britanci.

My Son je britanska predelava istoimenskega belgijskega dramskega trilerja iz leta 2016 v režiji Christiana Cariona in pripoveduje zgodbo o očetu, ki prejme telefonski klic svoje bivše žene s tragično novico o skrivnostnem izginotju njunega sina edinca. Naključje je naneslo, da je predelavo prav tako spisal in režiral Carion, kar je po svoje dobra poteza, hkrati pa tudi nesmiselna, saj ni povsem jasno, zakaj se sploh lotevati predelave lastnega filma, če pa lahko gledalec mirne volje svojo pozornost nameni izvirniku. Morebiti Carion računa, da bo z angleško govorečim filmom imel več možnosti za uspeh na mednarodnem tržišču, še posebej, če ima ob sebi igralskega kalibra kot je Jamec McAvoy v glavni vlogi. Dogajanje je postavljeno v morbidno in temačno škotsko višavje in že pri uvodnih kadrih postane jasno, da se film močno zgleduje po hladni estetiki skandinavskih noir kriminalk, kjer ni veliko prostora za upanje, humor in preproste rešitve nastalih težav. Film se v celoti osredotoča na osebno potovanje glavnega junaka, ki se ni prisiljen soočiti zgolj z izginotjem svojega sina, ampak neprijetnim dejstvom, da ni bil nikoli vzoren oče in da je bil tekom njegovega odraščanja bolj ali manj odsoten. Carion ta del zgodbe predstavi dokaj prepričljivo, še posebej po zaslugi McAvoyjeva, ki za film ni prejel nobenega scenarija in je svoje dialoge popolnoma improviziral (za razliko od ostalih igralcev, ki so se ravnali po začrtanem scenariju), zaradi spontane reakcije na dogajanje okoli njega pa glavni lik postane bolj všečen in tudi zanimiv za gledalca. K temu dodajmo še pristno morečo atmosfero in dobro negovanje suspenza (vsaj v prvi polovici) in zdi se, da My Son morebiti ne upraviči svojega obstoja kot predelava, je pa navkljub temu povsem spodoben žanrski izdelek, ki ne traja predolgo, da bi se začel vleči. To pa hkrati predstavlja tudi slabo novico, saj se na več mestih zdi, da je film vsebinsko nedodelan; z izjemo glavnega lika in njegove bivše žene so vsi nastopajoči v filmu prisotni bolj ali manj za okras (še posebej nov partner bivše žene), nekoliko pa zmoti tudi prenagel razplet dogodkov, ki so povrhu tega tudi skromno pojasnjeni, ob zaključku pa bo nemalo gledalcev dobilo občutek, da nekaj manjka. A tistim, ki si želite slabo uro in pol nepretencioznega noir krimiča, bo My Son zadovoljil apetite.