Tony (2026)

Rating: 8 out of 10.

Ena od pogostih napak mnogih filmskih biografij je, da želijo v relativno kratkem času (povprečno v dveh urah) pokriti toliko pomembnih točk v življenju potretirane osebe, da izpadejo prenasičene, plitke in nefokusirane. Tony je biografija, ki se tej pasti spretno izogne, saj se osredotoča predvsem na zgodnje obdobje naslovnega lika, priznanega kuharskega mojstra in popotnika Anthonyja Bourdaina, ki je svoje razburkano kariero podrobneje popisal v uspešnici Kitchen Confidential. Film režiserja in scenarista Matta Johnsona, ki se je v preteklosti že večkrat izkazal kot nekonvencionalen in delno celo eksperimentalen filmar, sledi Bourdainu, ki sanja o karieri uspešnega pisatelja, vendar ga življenjske okoliščine pripeljejo v mesto Provincetown, kjer ostane brez družine, strehe nad glavo in denarja. Sreča se mu nasmehne, ko ga pod okrilje vzame lastnik restavracije in nauči kuharskih spretnosti, obenem pa se trudi osvojiti srce svoje srednješolske simpatije Nancy. Navkljub umeščenosti v kulinarično okolje je Tony v prvi vrsti očarljiva karakterna študija impulzivnega mladeniča, ki mora na lasti koži občutiti davek t.i. popolne svobode, med iskanjem samega sebe pa odkrije skrite talente, ki igrajo pomembno vlogo v njegovi kasnejši bogati karieri. Srce Johnsonovega očarljivega filma je predvsem čudovita igralska predstava Dominica Sesse v vlogi Anthonyja, ki bi bil z lahkoto prikazan kot stereotipen razvajen mulc, vendar ga močan scenarij ter igralčeva prezenca obogatita z ogromno čustvene globine in kompleksnosti. V kulinaričnem smislu je Tony hrustljava poslastica, začinjena z izvrstnim smislom za humor, živahnim tempom in toplo zgodbo, Johnsonova spretna režija pa ves čas ohranja idealno ravnovesje med prizemljeno karakterno dramo in mainstreamovsko naravnano komedijo. Film, ki kuhanje naredi zabavno in navdihujoče.

The End of Oak Street (2026)

Rating: 7 out of 10.

David Robert Mitchell, najbolj znan po zdaj že kultni psihološki grozljivki It Follows, se s svojim četrtim celovečercem, ZF pustolovščino The End of Oak Street, spušča po zelo spolzkem terenu, vsaj če sodimo po okvirni premisi. Dogajanje je postavljeno v navidez idilično predmestno sosesko leta 1982 in spremlja družino Platt, ki preživlja težke trenutke, še posebej zakonca, katerih skupno življenje zaide v slepo ulico; mama Denise (Anne Hathaway) je pisateljica, ki ni uspela izpolniti vseh svojih potencialov, oče Greg (Ewan McGregor), pa mora pred družino skriti dejstvo, da je pred kratkim izgubil službo. Povrhu tega pa se družina znajde v naravnost absurdni situaciji, ko se celotna soseska “premakne” v preteklost, natančneje v dobo dinozavrov; mestne ulice nenadoma preplavijo orjaški plazilci, Denise in Greg pa sta zavoljo varnosti svojih otrok pahnjena v boj za preživetje. Potovanje skozi čas, dinozavri na mestnih ulicah in reševanje zakona se sliši kot nekaj, kar bi srečali v drugorazrednih filmskih smeteh, ki romajo naravnost na DVD tržišče, zato je toliko bolj presenetljivo, da The End of Oak Street na koncu ne izpade kot popolna zmeda. Verjetno se je za to treba zahvaliti Mithcellovi vešči režijski roki, ki poskrbi, da film izpade kot prisrčen in duhovit poklon ZF pustolovščinam iz druge polovice 90. let, ki se niso ukvarjale s pretiranimi obrazložitvami zapletov in skrbele predvsem za kvalitetno zabavo. Točno to (nič manj in žal tudi nič več) ta film tudi dostavi; videz dinozavrov je spektakularen, posebni učinki dokaj prepričljivi, igralski nastopi povsem korektni (zasije še posebej McGregor, ki se prepričljivo prelevi iz nesamozavestne očeta v družinskega heroja), zgodba pa preprosta in nepretenciozna. Je film v osnovi plitek in formulaičen? Vsekakor. Bi si zgodba zaslužila več razlag? Absolutno. Se občasno pojavijo kakšni nevmesni prizori, ki bi jih lahko brez težav izrezali? Tudi. Pa vendar je The End of Oak Street še vedno očarljiv poklon časom, ko se filmska industrija ni jemala preveč resno.