Filmske recenzije | RAZGLEDANO

The Woman in the Window' Is the Next Twisty Page-Turner to Get the Big-Screen Treatment - Concrete Playground | Concrete Playground Brisbane

Psihološki triler The Woman in the Window bi moral luč sveta ugledati že leta 2019, vendar so negativni odziv testnega občinstva, vnovična montiranja ter pandemija koronavirusa povzročili, da je film doživel svojo premiero šele letos na Netflixu. Ta podatek bi lahko služil kot opozorilo, da se film režiserja Joeja Wrighta navkljub zvezdniški zasedbi (Amy Adams, Anthony Mackie, Gary Oldman, Jennifer Jason Leigh, Julianne Moore) očitno ne more pohvaliti s kvalitetno vsebino. Že sam okvirni zaplet ne bi mogel biti bolj očitna kopija Hitchcockove klasike Rear Window; Anna je otroška psihologinja, ki zaradi agorafobije (strah pred odprtimi prostori) večino dneva preždi za stenami svojega stanovanje na Manhattanu. Ko se spozna z novimi sosedi in ugotovi, da je mož nasilnež, žena in sin pa žrtev njegovega pogosto agresivnega obnašanja, se Anna čuti dolžno, da ju zaščiti, situacija pa postane še bolj zapletena, ko je Anna priča ženinemu umoru, zaradi njenega nestabilnega psihičnega stanja pa ji nihče ne verjame, zato se odloči raziskati ozadje zločina na lastno pest. Kot je že bilo omenjeno, se film v prvi polovici odvija v stilu Hitchockovih klasik suspenza in navkljub neizvirnosti uspe pritegniti gledalca, še posebej po zaslugi znova odlične Adamsove, ki se v vlogah žensk z osebnostimi motnjami in tragično preteklostjo očitno zelo dobro znajde in tudi tokrat dokaže, da lahko s svojo igro reši še tako predvidljiv in nenavdihnjen material. A glavne težave filma se pojavi v drugi polovici, ko zgodba nenadoma postane prenasičena z nelogičnimi oz. slabo pojasnjenimi zasuki in vodi v popolno zmešnjavo; gledalci smo priča stranskim zgodbam, ki pridejo od nikoder in tudi vodijo nikamor, igranje – z izjemo Adamsove – postaja vse slabše (še posebej zanič je Oldman, ki ne bi mogel delovati bolj nezainteresirano), okvirna zgodba pa se tako močno trudi šokirati, da ob tem izgubi še tisti majhni meri suspenza in smisla, ki ga film za silo ohrani v prvi polovici. Nasploh se zdi, da bi The Woman in the Window bolje deloval kot miniserija, saj bi s tem lahko bolje razvila vse elemente zgodbe in tudi dala likom več prezence ter globine. Adamsova sicer znova dokaže, da je sposobna držati pokonči še tako povprečen film, žal pa tokrat to očitno ni bilo dovolj, da bi film označili s kakšno drugo besedo kot razočaranje.

Francoska ZF srhljivka (v produkciji Netflixa) s preprostim naslovom Oxygen se ponaša z enako preprostim zapletom; mlada ženska se zbudi v utesnjeni medicinski komori in ne ve, kako se je znašla v njej. Da je situacija še bolj moreča, ženska trpi za izgubo spomina, ki se ji sicer postopoma vrača preko nepovezanih flashbackov, obenem pa jo ogroža pomanjkanje kisika v komori, ki naj bi ji pošel v slabe tričetrt ure. Film režiserja Alexandra Aje, ki se je v preteklosti že večkrat dokazal s suspenza polnimi in psihološko zavitimi trilerji (spomnimo se samo krvave klasike High Tension in pogojno tudi predelave kulta The Hills Have Eyes), je šolski primer filmskega minimalizma; dogajanje je zreducirano na en sam prostor, vsa pozornost pa je namenjena predstavi Melanie Laurent (oboževalci sedme umetnosti se jo najbolj spomnijo v vlogi mlade upornice Shosanne v Tarantinovi mojstrovini Inglorious Basterds), medtem ko so drugi “igralci” v filmu prisotni zgolj preko zvoka računalnikov in drugih komunikacijskih sredstev. Takšen pristop je vedno nekoliko tvegan, saj je v današnjem času vse težje obdržati gledalčevo pozornost, še posebej ob filmu, ki zaradi omejene lokacije ne ponuja veliko priložnosti za živahno dogajanje, glavna igralka pa se ne more zanašati toliko na svoje gibalne sposobnosti, ampak predvsem na ekspresivnost preko obraza. Na srečo film Oxygen uspešno izkoristi svoj potencial, za kar se je potrebno zahvaliti predvsem izvrstni predstavi Laurentove, ki navkljub temu, da cel skoraj film preždi v ležečem položaju, tokrat resnično zasije in dominantno vodi film skozi številne zaplete, ki so enako dramatični kot tudi emocionalni. Film hkrati postreže z dovolj zanimivo zgodbo, ki navkljub nekaterim žanrskim klišejem (POZOR; izkaže se, da je eden od preobratov v filmu ta, da planet prizadane virus, zaradi katerega morajo preživeti pobegniti v vesolje) uspe prepričati gledalca, še posebej zato, ker se Aja bolj kot na zgodo osredotoča na čustveno potovanje glavne junakinje in njene mučne poti do samospoznanja. Oxygen znotraj žanra znanstvene fantastike najverjetneje ne bo pustil nekega trajnejšega vtisa, vendar pa znova služi kot dokaz, da lahko z malim ustvariš ogromno.