Akcijski triler s preprostim naslovom Nobody se začne obetavno; Butch (Bob Odenkirk, najbolj poznan po vlogi sluzavega odvetnika Saula iz kultnih serij Breaking Bad in Better Call Saul) je boleče povprečen možakar v srednjih letih z dolgočasno službo, odtujeno ženo, zdolgočasenima otrokoma in nadležno navado, da nikoli pravočasno ne odnaša smeti. Njegovo življenje postane še toliko bolj neznosno, ko dovoli pobegniti dvema vlomilcema iz svoje hiše in med vožnjo z avtomobusom naleti na skupino moških, ki nadlegujejo mlajšo žensko. Na tej točki mu popustijo živci in brutalno obračuna z nadlegovalci, a se kmalu izkaže, da je eden od njih brat vplivnega preprodajalca mamil, ki Butchu napove vojno, ta pa je prisiljen obenem zaščititi svojo družino kot obuditi dolgo zamolčano preteklost. Nobody se v prvi polovici razvija kot črnohumorna satira v stilu Schumacherjeve klasike Falling Down, kjer je Butch zaradi svojih pacifističnih dejanj deležen posmeha s strani družine in znancev (to bi film lahko izkoristil za subtilno kritiko ameriške družbe, ki glorificira nasilje, a žal tega ne stori), postopoma pa mu poči film in krene na “križarski” pohod, kjer iz strahopetca postane nevarnost na dveh nogah. Ta del filma je izredno močan, še posebej po zaslugi Odenkirkove karizmatične prezence, subtilnega humorja in vznemirljivih, a še vedno dovolj realističnih akcijskih scen, kjer Butch postane človek, ki nima ničesar za izgubiti. Ker pa je scenarij za film napisal Derek Kolstad, ki je tudi avtor akcijske trilogije John Wick, se Nobody hitro začne spreminjati v bledo kopijo Wicka, nasičeno z utrujenimi klišeji (zlikovci so znova – da, uganili ste – oboroženi hrusti z ruskim naglasom), predvidljivimi situacijami, luknjasto zgodbo, risankastim nasiljem ter pretiranim zanašanjem na stil kot pa samo vsebino. Z drugimi besedami; Nobody kot celo deluje kot film, ki je nastal zgolj na podlagi ideje o tem, da bi odvetnika Saula iz Breaking Bad spremenili v akcijskega heroja. In kaj več od tega naj gledalec ne pričakuje.

Četudi se pregovorno knjige ne sme soditi po platnicah, se zdi smiselno, da so pričakovanja pred ogledom ZF avanture Chaos Walking, posnete po mladinskem romanu Patricka Nessa, ki je za film napisal tudi scenarij, za gledalca nizka, saj se je izdelek soočal z – milo rečeno – težavno produkcijo; neprestane menjave scenaristov, ponovna snemanja številnih prizorov, ki so dvignili stroške filme na 100 milijonov dolarjev ter že skoraj kaotična prestavljanja datuma izida (film bi luč sveta moral ugledati že leta 2019) žal ne dajejo vtisa, da je kdorkoli od vpletenih verjel v uspeh projekta. Film se sicer ponaša z zanimivo idejo; v bližnji prihodnosti obstaja planet, na katerem živijo zgolj moški z zmožnostjo dajanja “hrupa” oz. nezavednega vizualnega podajanja svojih misli. Eden od teh je tudi mladenič Todd (Tom Holland), ki nekega dne po naključju naleti na razbitine vesoljskega plovila in edino preživelo potnico, skrivnostno Violo (Daisy Ridley), njen prihod pa razburi lokalno skupnost sumničavih moških, zato se Todd odloči, da bo dekle zaščitil in odpeljal na varno. Zakaj? Težko je reči, saj je Chaos Walking izredno nedodelan film, ki bolj kot na vsebino prisega na všečnost oz. popularnost osrednjega igralskega dueta, kar s seboj prinese cel kup težav. Četudi se Holland in Ridleyjeva trudita filmu vliti nekaj življenja, so žal pomanjkljivosti izdelka tako izrazite, da jih ne bi uspela popraviti še tako odlična igralska zasedba. Kot je že bilo omenjeno, je ena od vidnejših napak filma ta, da svet, v katerem se gledalec nahaja skupaj z osrednjimi liki, ne ponudi ničesar, po čemer bi se razlikoval od ostalih vsebinsko podobnih distopijah kot so The Hunger Games in Divergent. Še bolj pa moti spoznanje, da si film noče vzeti časa, da bi gledalcu obrazložil širšo sliko dogajanja (npr. kako deluje vizualni tok misli in zakaj ga nekateri lahko brez težav nadzorujejo, drugi pa ne), s katero bi zgodba, liki in njihovi motivi dobili kakšno težo. Film je celo tako luknjast, da ne obrazloži niti tega, kaj vodi Todda, da se upre lokalni skupnosti moških in postane Violin zaščitnik, zato se je smiselno vprašati, čemu bi nam za karkoli pred nami moralo biti mar. Chaos Walking je žal strašanska potrata časa za vse vpletene; tako igralce kot ekipo, še posebej pa za gledalce.