Zadnje mesece smo s strani predstavnikov koalicije slišali pripombo, da bi umetnost morala biti bolj zabavna, optimistična ter manj zamorjena in kritična. Drugače povedano; umetnost mora sproščati, ne pa opozarjati, poučevati ali prikazovati / povedati tisto, kar pogosto ostane spregledano / preslišano. To seveda ne drži; ena od poglavitnih nalog umetnosti je ravno to, da razgalja tisto, čemur širša javnost ne bo namenjala veliko pozornosti in filmska umetnost v tem ni nobena izjema. Tega se na srečo še kako zaveda režiserka Ana Rocha, ki je letos poskrbela za eno večjih filmskih presenečenj v obliki minimalistične socialne drame Listen. Film prikazuje mučen eksistencialni boj portugalske migrantske družine, ki živi v grozljivi revščini; oče živi od praznih obljub za plačilo, mati je čistilka, ki je prisiljena v trgovini krasti najbolj osnovne potrebščine kot so kruh in plenice, njune tri otroke – med njimi tudi gluhonema deklica – pa jima želi odvzeti socialna služba. Glavna odlika Rochinega filma je v tem, da bi se glede na vsebino lahko v vsakem trenutku zatekla k hollywoodskemu poenostavljanju, pridiganju in sentimentalizmu, vendar tega na srečo ne stori. Listen je film, ki uspe enako prepričljivo razgaliti težaven vsakdanjik ljudi, ki živijo na robu, luknje v družbenem sistemu ter represijo birokratskega aparata, ki deluje v prid vsega drugega razen tistih, katerega bi moral ščititi. Odlična naturalistična igra in Rochin subtilni simbolizem, ki izvrstno ponazori duševna stanja likov, pa so samo še okusni dodatki te boleče drame, ki navkljub vsej temačnosti skriva univerzalno sporočilo o neskočni starševski ljubezni.
