Cuties (2020)

Cuties (2020) directed by Maïmouna Doucouré • Reviews, film + cast •  Letterboxd

Rating: 6 out of 10.

Mladinska drama Cuties francoske režiserke in scenaristke Maïmouna Doucouré ob izidu sprva ni dvigovala veliko prahu in bila deležna bolj ali manj pohvalnih ocen. Stvari so se začele konkretno zapletati šele, ko je film pod svoje okrilje vzel Netflix in s precej ponesrečenim marketingom sprožil val ogoročenja med javnostjo, kar je posledično vodilo do kar 9 milijonov preklicanih naročnin za omenjeno platformo. Razlog za takšen množični odpor so bile obtožbe, da je film nekakšna pedofilska promocija, ki pod krinko umetnosti seksualizira mladoletnice in njihovo vulgarno obnašanje dojema kot način izražanja osebne svobode. Glavna junakinja je namreč 11 – letna Amy, francoska priseljenka iz Senegala, ki se na prehodu iz otroštva v najstniško obdobje spoprijatelji s skupino deklet, ki se želijo prijaviti na plesno tekmovanje, vendar se uporniška Amy kmalu znajde razklana med strogimi pravili afriške kulture in željo po zbujanju pozornosti med svojimi vrstnicami. Film bi lahko sicer označili za tipično zgodbo o odraščanju, vendar se hkrati osredotoča tudi na težaven položaj mladih deklet, ki so vpeta v strogo patriarhalno urejeno družbo, hkrati pa bi rada okusila osebno svobodo, čeprav tudi ta za seboj povleče nemalo težkih posledic. So zgražanja nad filmom Cuties upravičena? Niti ne; drama ne seksualizira glavnih junakinj, ampak jih zgolj postavlja v težavno obdobje odraščanja, ko bi kot male punčke rade postale ženske, čeprav za to sploh še niso pripravljene. Vse, kar vidimo, je žal del naše vsakdanjosti in če se bomo venomer obračali stran od problemov, se ti ne bodo razrešili. Škoda le, da Cuties, ki je sicer dobro odigran in kompetentno posnet izdelek, ne bo močno prispeval k boljšemu razumevanju omenjene problematike, saj na mestih, ko bi lahko serviral jasno in glasno družbeno sporočilo, preprosto obmolkne in pusti vse viseti v zraku. Nasploh se zdi, da so zgodba in liki filma premalo raziskani in poglobljeni, ne pomaga pa niti to, da so prizori, kjer napol razgaljena mlada dekleta otresajo z zadnjicami in boki, vstavljeni v zgodbo precej nerodno in v namene cenene provokacije. Cuties se gledalcu resda odkupi z odličnim zaključkom, ki lepo povzame rdečo nit celotne zgodbe, a kljub temu se zdi, da bi film glede na zastavljeno problematiko lahko povedal mnogo več.

Make Up (2019)

THE BALLY #85: London's indie screen news & daily highlights (14 to 20 AUG)  • RADIANT CIRCUS

Rating: 8.5 out of 10.

Redko se zgodi, da usodo glavnega junaka filma med samim nastajanjem podoživi tudi režiser, a ravno to se je zgodilo Claire Oakley pri rojevanju njenega celovečernega prvenca Make Up. V nenavadnem miksu drame, romance in atmosferičnega trilerja spremljamo mlado Ruth, ki živi skupaj s svojim fantom v obmorskem počitniškem naselju, vendar se njun odnos zaplete, ko ona začne sumiti, da jo on vara, povrhu pa ji glavo zmeša tudi skrivnostna soseda Jade, zaradi katere začne postopoma odkrivati samo sebe, kar jo posledično pahne v eksistencalno stisko. Make Up za svoj okvirni zaplet uporabi že videno situacijo, ko se mlado dekle sooči s svojo drugačnostjo in z enako mero sramu kot tudi očaranosti spoznava, da v sebi čuva lezbična nagnjenja in popolnoma isto pot je med snemanjem filma opravila tudi režiserka Oakleyjeva, ki je (ironično) skupaj s svojo junakinjo odkrila svojo istospolno usmerjenost. Verjetno je ravno to pomagalo, da je Make Up tako iskren, čustven kot tudi enigmatičen portret človeka, ki mora prestati mučen proces samoodkrivanja, s subtilnimi elementi psihološke grozljivke in surrealizma pa Oakleyjeva brez dlake na jeziku izpostavi močne strahove in beg pred “kruto” resnico, ki pa slej ko prej posameznika pelje proti osebni svobodi. A pričujoči film ni samo vsebinsko bogat, temveč vizualno perfekten (večina kadrov je naravnost čudovitih), poln simbolizma, pristne melahnolične atmosfere, ki se prisesa na glavno junakinjo ter odličnih igralskih predstav, še posebej Molly Windsor, ki s svojo občutljivo, zadržano in hkrati strastno igro popolnoma očara gledalca in obogati že tako s čustvi nabito zgodbo. Make Up je skupaj z Jenkinsovo poetično dramo Moonlight eden od najboljših filmov o samoodkrivanju v zadnjem desetletju.