Igrane predelave legendarnih animiranih filmov studia Disney navkljub borni kvaliteti večine le teh, zaradi visokega finančnega izkupička še dolgo ne bodo zapustile tako malih kot velikih ekranov. S tem se je potrebno sprijazniti, ker je imperij Miki Miške že vrsto let usmerjen predvsem v lov za denarjem. Najnovejša predelava v Disneyjevem katalogu je remake risane pustolovščine Mulan, ki je luč sveta ugledala pred več kot 20. leti in rodila enega od najmočnejših ženskih likov v zgodovini animiranega filma. Zgodba temelji na ljudski pripovedki o bojevnici Mulan, ki je v času strogo patriarhalno urejene družbe stopila v škornje bojevnice in svojo domovino rešila pred sovražno odpadniško vojsko. Ker film še danes mnogi uvrščajo med Disneyjeve najboljše izdelke, je bilo kakopak pričakovano, da mu živa predelava ne more uiti in glede na izredno dvomljivo kvaliteto preostalih remakov nas je upravičeno skrbelo, da bo tudi Mulan postregla s poraznimi rezultati. Na srečo se izkaže, da je Mulan presenetljivo spodobna akcijska avantura, ki uspešno povzame ključne teme originala, hkrati pa postreže s tehnično brezhibno izvedbo, četudi niti na daleč ne doseže ravni originala. Film je najbolj uspešen, ko se osredotoča na naslovno junakinjo in njeno njeno razburljivo potovanje, na katerem se sooča z lastno identiteto, zvestobo tradicionalnim pravilom, vprašanji osebne svobode in spoznanjem o nehvaležnem položaju žensk v izključno moškem svetu. Te tematike film predstavi na dokaj prepričljiv način in brez vsiljivih političnih komentarjev, po katerih je Disney sicer zelo znan. Še več; Filmska Mulan je vzoren primer močnega ženskega lika, ki se močno distancira od pustih kvazifeminističnih junakinj in uspe ohraniti pravo mero poguma, drznosti, individualizma kot tudi čustvenosti in ranljivosti, zato se gledalec z njo (tudi po zaslugi odlične igralske predstave Yifei Lui) brez težav poistoveti. Zato pa je toliko bolj škoda, da so vsi ostali liki v filmu obupno prazni, nerazviti in na ravni brezosebnih figur, izdelanih iz kartona; Mulanini vojni tovariši so duhomorni statisti, ki večino časa čepijo v ozadju in ne vedo, kaj bi sami s sabo, še slabše pa je odnese zlikovec, ki že v originalu ni bil nič posebnega, tokrat pa je še bolj dolgočasen in nekarizmatičen. Nekatere gledalci bi znalo zmotiti pomanjkanje humorja in odsotnost ikoničnih likov kot je zmajček Moshu, toda slednje niti ni tako problematično, saj skuša film biti nekoliko bolj “realističen” in prizemljen. Tako kot vedno je film s tehničnega vidika impresiven; od čudovite fotografije, vznemirljivih akcijskih prizorov do razkošne kostumografije. Če nič drugega, je Disney vedno znal postreči s filmi, ki so prava paša za oči in tudi tokrat ni nič drugače. Končni rezultat? Mulan je resda nepotreben film, ki v osnovi pove isto zgodbo kot risanka, vendar pa je tokrat imperij Miki Miške vložil vsaj nekaj truda v nastajanje filma in gledalcem dostavil nepretresljivo, vendar povsem spodobno razvedrilo. In glede na to, kako zanič so ostale Disneyjeve predelave, jo je Mulan dokaj dobro odnesla.

Christopher Nolan je že zdavnaj presegel status običajnega filmarja in med ljubitelji sedme umetnosti postal skorajda kultna osebnost. Njegovi filmi niso več zgolj filmi v tradicionalnem pomenu besede, ampak dogodki, običajno pospremljeni z burnimi razpravami o kvaliteti prikazanega. In zato ni presenetljivo, da je bil njegov najnovejši izdelek Tenet eden od najbolj pričakovanih filmov letošnjega leta. In kaj je Nolan v pripravil tokrat? Na najbolj preprost način bi lahko Tenet opisali kot bondovski triler z elementi znanstvene fantastike, toda to je zgolj en delček Nolanove uganke, ki se dotika koncepta potovanja skozi čas, vendar z več poudarka na t.i. časovni inverziji (gre za posebno vrsto manipulacije s časom, da se ta obrača v nasprotno smer). In ta koncept je uporabljen tudi kot sredstvo za zloveščo napoved konca sveta, katerega lahko zaustavi zgolj skrivnostni protagonist. Tenet je brez kančka dvoma Nolanov najbolj ambiciozen projekt doslej, saj še nikoli prej ni ustvaril nečesa tako epskega, grandioznega in apokaliptičnega. S tehničnega vidika mu je težko karkoli očitati; kamera s širokimi plani uspe zajeti grandioznost mnogih eksotičnih lokacij, akcijski prizori so znova vznemirljivi in vratolmni, pohvalit pa velja tudi izvrstno glasbo ter očarljivo igralsko zasedbo, kjer blestita predvsem duhovita John David Washington ter Robert Pattinson. Žal pa Tenet ne spada med Nolanove presežke, še posebej zato, ker je – pa naj se sliši še tako čudno – preveč “nolanovski”; njegova obsesija s časom, ki je prisotna že od filma Memento naprej, je tokrat tako očitna in melodramatična, da že meji na parodijo, zato se za zgoditi, da bo Tenet za “povprečnega” gledalca dajal vtis pretencioznosti. Tudi zunaj tega se zdi, da zgodba ne ponudi veliko emocionalnega naboja in jo je mogoče občudovati bolj zaradi ambicij kot pa dejanske izvedbe. Navkljub temu je Tenet vreden ogleda že zaradi svoje spektakularne podobe, vrhunske akcije in občasnih trenutkov humorja, prav tako pa je težko reči, da je Nolanova obsesija s časom zgolj praznoglavo filozofiranje.