Tom Cruise je daleč od slabega igralca, vendar pa je mojo malenkost pri njemu vedno zmotilo to, da se v vsakem filmu preveč trudi postati močan vtis in zato izpade nekoliko prisiljeno in neprepričljivo. Zato ga je toliko večje veselje gledati, ko se pred kamero naposled sprosti in pozabi na svojo obsesijo, da mora vsem ugajati. Collateral je več kot primeren dokaz za to, da se Cruise lahko spusti iz verige, odvrže lik dobrosrčnega lepotca in se prikaže v karseda zlovešči luči. Tokrat kot najeti morilec Vincent, ki nekega večera vstopi v taksi naivnega in v rutino ujetega taksista Maxa (prav tako odlični Jamie Foxx), pred katerim je nora noč; dvojica se namreč pelje od kraja do kraja, kjer Vincent hladnokrvno umori svoje žrtve (sicer priče v sodnem procesu zoper lokalnega kriminalnega botra), Max pa je naslovu primerno zgolj kolateralna škoda, nekakšen pavliha, ujet v primež krvi in nasilja. Collateral je preprost, učinkovit in kot struna napet kriminalni triler, ki izvrstno lovi ravnotežje med vrtoglavo akcijo in noirovskim vzdušjem, za kar poskrbi spretna režija legendarnega Michaela Manna. Film skriva aduta v glavnih junakih in njuni bizarni “buddy-buddy” kemiji, ki pride še toliko bolj do izraza zaradi Cruisove ledene morilskosti v očeh in Foxxove zmedene vsakdanjosti. Filmu bi sicer lahko očitali dvoje; da ima na trenutno malce neumne zaplete (Max ima veliko priložnosti, da bi se rešil iz Vincentovega objema, vendar nobene od teh ne izkoristi), prav tako pa se v zadnji tretjini začne zgodba zatekati h klišejem in neprepričljivim značajskim preobrazbam, še posebej ko se Max nenadoma spremeni v akcijskega junaka. Navkljub napakam je Collateral prava žanrska poslastica, ob kateri boste čutili močno razbijanje lastnega srca.