Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Columbus (Kogonada, 2017) | The Lonely Film Critic

Kako posneti romantični film na temo človekove navezanosti na arhitekturo? Južnokorejski vizualni esejist Kogonada pozna odgovor na to vprašanje; Columbus je intimna, mirna in tenkočutna drama, ki spregovori o tem, kakšen odnos človek goji do arhitekture in kako ga slednja uspe v najbolj težavnih momentih nagovoriti in povezati s samim seboj. Zgodba filma je preprosta; Jina preseneti novica, da je njegov oče padel v komo, zato odpotuje iz Južne Koreje v ZDA, da bi skrbel zanj, čeprav mu je bolj ali manj jasno, da bo kmalu umrl. Tekom njegove nastanitve v mestu Columbus naveže prijateljski stik z mlado in naivno Casey, ki je zaposlena kot knjižničarka in skrbi za svojo mater, nekdanjo odvisnico od drog. Med Jinom in Casey je sicer prisotna kemija, vendar pa Columbus ni film, ki bi ga zanimalo, kdaj bosta glavna junaka skočila pod rjuhe. Do tega nikoli ne pride, saj Kogonado bolj kot erotika in seksualnost zanima čustvena povezava med posamezniki in predvsem kako lepota arhitekture (s poudarkom na modernistični) vpliva na njihova razpoloženja. Čudovita drama, ob kateri boste sigurno potočili solzo ali dve zadane v polno na skoraj vseh področjih; igralske kreacije so ganljive, široki kadri, ki pogosto izpostavijo kontrast med veličastnostjo zgradb in “majhnostjo” človeka, so presunljivi in Kogonadino zrelo obravnavanje univerzalnih tem žalovanja, ljubezni in iskanja notranjega miru je nekaj, kar v filmih nasploh pogrešamo. Columbus je dragocen film, saj takšnih ne delajo več. To se pravi; filmov z dušo, srcem in občutkom za lepoto.

Neil Jordan se je na teh straneh bloga pojavljal v vlogah filmskega režiserja, scenarista in tudi pisatelja (recenzija romana V koži drugega), zatorej omenjenega avtorja ni treba posebej predstavljati. Utopljeni detektiv je še drugi Jordanov roman, preveden v slovenščino (žal že pokojna založba Modrijan) in predstavlja njegovo najbolj fascinantno, dovršeno, enigmantično ter zasvoljivo branje doslej. Roman se odvija v neimenovanem vzhodnoevropskem mestu, ki poka po šivih zaradi naraščujočih napetosti med policijo in pristaši ženskih punk rock aktivistk Pussy Riot, ki mestne ulice spreminjajo v vojno cono. Sredi te norije pa spoznamo glavnega junaka romana, detektiva Jonathana, katerega življenje je morebiti še bolj kaotično od tistega na ulicah. Njegov zakon s potrpežljivo ženo Sarah doživlja brodolom, živce pa mu še dodatno načenja zapleteni primer deklice, ki že več leta velja za pogrešano, njegova edina sled pa je izjava šarlatanske jasnovidke, ki mu pravi, da je zdaj odrasla ženska zaprta v prostoru, iz katerega ne more pobegniti. Tu pa so še Jonathanova hčerkica Jenny, ki se pogovarja z namišljenimi prijatelji ter skrivnostno dekle, ki jo glavni junak reši pred utopitvijo.

Glede na okvirni zaplet bi pričakovali, da je Utopljeni detektiv kriminalka in do določene mere to tudi drži, vendar pa se pod to “površno” oznako skriva eksistencialni roman o ljubezni, osamljenosti in posledicah, ki jih na posamezniku pusti ljubosumje. Jonathanovo iskanje pogrešanega dekleta je namreč iskanje njega samega v kafkovskem labirintu velikega mesta, ki je na svoj način popolnoma distancirano od sveta glavnega junaka. Jordan se v pričujočem romanu izkaže kot odličen opazovalec medosebnih odnosov in tega, kako ljudje lahko drug drugega enako ljubimo kot tudi preziramo. V že tako dovolj zagonetno zgodbo pa Jordan samozavestno vplete tudi element psihološke srhljivke in nadrealizma, saj se po začetnem (bolj ali manj) realističnem uvodu začnejo v življenja glavnih junakov vpletati sile nadnaravnega. Takšno žanrsko eksperimentiranje bi kakopal lahko vodilo v popolno vsebinsko zmedo, toda Utopljeni detektiv je vrhunsko spisano, prefinjano tempirano, zabavno, tragično kot tudi zvito absurdno literarno delo, ki ga je praktično nemogoče odložiti vse do zadnje strani. Nedvomno eden od literarnih vrhuncev britanskega mojstra. umetnosti.