Some Freaks (2016)

Rating: 8 out of 10.

Some Freaks, romantična drama režiserja in scenarista Iana MacAllisterja-McDonalda, ni tipična predstavnica svojega žanra in osvežujoče negira klišejem, ki jih srečujemo v vsebinsko podobnih filmih. Na prvi pogled gre za sladkogrenko zgodbo, ki sledi očarljivem duh nostalgičnih komedij legendarnega Johna Hughesa z veliko poudarka na prikazu težavnega vsakdanjika najstniških izobčencev, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne zmorejo slediti “sprejemljivim” družbenim normam. Film spremlja spremlja sramežljivega Matta, ki prihaja iz revne družine in ima samo eno oko ter punkerico Jill, ki ima težave s telesno težo; med dvojico nemudoma priskoči nepričakovana iskrica, ki iz prijateljstva rodi ljubezen, življenje pa jima še dodatno popestri Milo, ekscentrični gej, ki je na svojo drugačnost hkrati ponosen kot se je tudi sramuje. V prvi tretjini se Some Freaks razvija kot prisrčna in topla romantična komedija o odraščanju, ki postreže s prepričljivimi igralskimi predstavami (navduši predvsem Lily Mae Harrington), življenjskimi liki, toplim humorjem in melodično indie glasbo, ki pritiče tovrstnim filmom. Pa vendar se nekje na polovici zgodba nepričakovano obrne v bolj bridko realistično in celo temačno smer, šele tedaj pa postane jasno, na kaj MacAllister-McDonald s filmom dejansko cilja; Some Freaks je mnogo več kot osladna romantična drama o mladih izobčencih in na več mestih postreže z mnogimi izredno krutimi in boleče življenjskimi lekcijami, ki služijo kot trpka refleksija aktualnih problematik kot so izguba identitete, sram pred lastno drugačnostjo in želja po sprejetosti, ki je izražena na pogosto napačne načine. Film ima občasno težave s fokusom in skuša v premalo časa povedati nekoliko preveč, toda resnično osvežujoče je videti neobičajen romantični film, ki se jemlje resno in ne pristaja na sentimentalne zaključke.

Dawning (2025)

Rating: 6.5 out of 10.

Norveški film Dawning je oglaševan kot kombinacija psihološke drame legendarnega Ingmarja Bergmana in kultnega krvave grozljivke The Texas Chainsaw Massacre, kar se sliši kot izredno ambiciozna in mamljiva ponudba. Zgodba filma se vrti okoli treh sester, ki po poskusu samomora najmlajše Kristine odpotujejo v družinsko počitniško hišo sredi gozda, da bi lahko v mirnem objemu narave opravile refleksijo odraščanja v disfunkcionalni družini z večno odsotno in posesivno materjo. Pa vendar časa za celjenje ran ni na pretek, saj se pred hišo nenadoma pojavi neznan moški s prošnjo, da mu pomagajo popraviti avtomobil, s katerim je obtičal na bližnji cesti. Režiser in scenarist Patrik Syversen svojo nalogo jemlje zelo resno in samozavestno; v prvi tretjini večino časa nakloni razvoju osrednjih treh likov in orisu zapletene dinamike njihovih odnosov, pri tem pa je dokaj uspešen, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav, avtentničnih dialogov in vzpostavljanja napete atmosfere, ki je zastopana tudi preko vizualne imitacije Bergmanovih zgodnejših del v črno-beli tehniki. Navkljub občasno razvlečenosti je začetek filma dovolj močan, da zbudi gledalčevo zanimanje, ki pa z nenadno vključitvijo elementov ruralne grozljivke o preživetju začne hitro padati. Dawning je namreč film, ki bi lahko bil boljši, če bi popolnoma opustil prepletanja različnih žanrov in se razvijal kot intimna psihološka oz. družinska drama brez nevmesnih vložkov brutalnega nasilja in pregonov po podeželju. Film z vidika grozljivke preprosto ni dovolj napet ali strašljiv, da bi prepričal oboževalce žanra, pa tudi kot čista drama ima težave z razvlečenostjo (še posebej v drugi polovici) in preobilico dialogov, ki ne vodijo nikamor. Dawning je film, ki se loti občudovanja vrednega podviga, žal pa končni rezultat ni nekaj, kar bo prepričalo večino gledalcev.