Dramski triler Bluebird In My Heart je eden od tistih filmov, ki (znova) dokazuje, da je lahko manj več in da za dobro gledalsko izkušnjo ne potrebuješ pretirano izvirne zgodbe, če le dovolj časa nameniš likom in razvoju odnosov med njimi. Kot že rečen, je film sila preprost; nekdanji kaznjenec Danny po izpustitvi iz zapora najde zatočišče v motelu, ki ga vodita mati samohranilka skupaj s svojo uporniško hčerko Claro. Ko slednjo napade in posili lokalni preprodajalec mamil, se Danny vrne na stara pota, le da tokrat skuša preko osebnega maščevanja najti notranji mir. Bluebird In My Heart je počasen, presenetljivo otožen in temačen noir triler, ki namesto na akcijo, hitri tempo ter neprestane preobrate v zgodbi prisega na potrpežljiv razvoj maloštevilčnih likov, velikokrat pa se odreče dialogom in prepusti ozračju depresivnega urbanega okolja, da prevzame vlogo pripovedovalca in filmu doda še kanček surove, a venomer prisotne poetičnosti. In naj se sliši še tako čudno, toda glavna prednost filma Bluebird In My Heart je v tem, da sledi že ničkolikokrat videni zgodbi o odrešitvi, maščevanju in popravi krivic, vendar se znotraj le te potrudi, da nam za usode glavnih junakov ni nikoli vseeno in da vsakdo izmed njih dobi dovolj časa za razvoj, da pri gledalcu zbudi določeno mero empatije. Film v zadnji tretjini po nepotrebnem v zgodbo vnese še nekaj likov, ki so precej površinski in namenjeni zgolj temu, da nas pripeljejo do končnega strelskega obračuna, vendar pa smo do takrat že tako vključeni v dogajanje, da takšne napake niti najmanj ne zmotijo. Bluebird In My Heart je film, priporočljiv za tiste, ki jim je mar za pomanjanje vsebinske izvirnosti, če je le čustveni vložek v like in njihove usode dovolj velik.
