Bong Joon-ho se je že na začetku svoje kariere poslavil kot filmar, ki uživa v zavajanju gledalca in nenadni menjavi razpoloženja / ozračja zgodbe; kar v enem trenutku izpade kot burleska, se lahko nenadoma spremeni v srce parajočo človeško tragedijo. To je še posebej izrazito v njegovi mojstrovini Mother, ki z uvodnim prizorom daje vtis, da bomo priča intimni poetični drami o staranju in minljivosti, toda kmalu zatem smo vrženi na umazane ulice majhnega južnokorejskega mesta, kjer se zgodi okruten umor mladega dekleta. Policija kmalu aretira svojega prvega in edinega osumljenca; sramežljivega in mentalno zaostalega fanta, ki živi skupaj s svojo požrtovalno materjo, prodajalko želišč, ki se zaradi sinovih lumparij utaplja v dolgovih. Ko je ta priveden pred roko pravice, je mater (njeno ime v filmu ni nikoli omenjeno) edina prepričana v sinovo nedolžnost, zato se odloči, da bo poiskala morilca na lastno pest. Mother je v svojem bistvu pretresljiva drama o materinski ljubezni, ki je lahko enako navdihujoča kot tudi destruktivna. Mater v svojem trmastem prizadevanju, da bi sina očistila krivde, prekrši marsikateri zakon in moralno pravilo, ob tem pa jo začne dohitevati vprašanje o tem, če verjame v sinovo nedolžnost zgolj zaradi svoje družbene pozicije matere, ki mora edincu vedno stati ob strani. Navkljub temačnosti zgodbe in tabu tematiki rahljanja temeljev matriarhata v sodobni družbi uspe Joon-ho ozračje sprostiti z zanj značilnim črnim humorjem, močnim suspenzom in celo elementi fizične komedije, vendar pa fenomalna igra Kim Hye-ja v vlogi obupane matere venomer ohranja visoko stopnjo čustvene intenzivnosti tragičnega dogajanja. Mother je tako še ena mojstrovina Joon-hoja, ki se mirne volje postavi ob bok klasikam kot sta Memories of Murder in Parasite.
