Oliver Stone je sicer že od nekdaj slovel kot filmar, ki si upa gledalca provocirati in mu nonšalantno razbiti predstave, ki jih ima o določenih tematikah. In če je z vojnima klasikama Platoon in Born On The 4th Of July ameriški javnosti razgalil ne zgolj barbarsko ozadje vietnamske vojne, ampak tudi mačehovski odnos ameriške države do lastnih veteranov, je zgodovinski ep JFK navkljub pomanjkanju pravih odgovorov jasno in glasno izrazil stališče, da je bil eden od najbolj priljubljenih ameriških predsednikov žrtev izredno sumljivega atentata. Stone pa gre v svoji kritiki družbe še dlje s kravavo, razgrajaško, neodgovorno in politično nekorektno satiro Natural Born Killers, ki še danes občinstvo in kritike deli na tiste, katerim je Stonov razpuščeni in hedonistični odnos do precej občutljive tematike všeč in tiste, ki so film odvrnili z besedami, da gre za površinski eksplotacijski šund. Film predstavi zgodbo mladih zaljubljencev Mickeyja in Mallory, ki potujeta po Ameriki in za seboj puščata krvave sledi svojih zločinov, napoti pa jima je oportunistični televizijski producent, ki se odloči, da bo iz morilcev ustvaril rock zvezdnika in medijsko senzacijo. Več kot očitno je, da se Stone s filmom posmehuje senzacionalnosti sodobnih medijev in njihove obsedenosti s izkoriščanjem nasilja kot sredstva za dvig ratingov. Ali torej drži, da je Stonov film neodgovoren? Da, vendar z razlogom, saj nastavlja ogledalo ameriški družbi, ki je že tako močno navajena na nasilje, da do njega vzpostavi skorajda fetišističen odnos. Z drugimi besedami; Natural Born Killers je ogledalo Amerike. Je površinski, zloben, nesramen in divji kot je površinska, zlobna, nesramna in divja ameriška družba. Je dve uri dolg videospot, kjer se menjavajo barvni filtri, pripovedni formati in vzdušja, ki peljejo od sitcoma, road movieja, kriminalke, črne komedije pa vse do grozljivke. S teatralnimi igralskimi predstavami, naravnost podivjanim tempom in že skoraj risankasto pretiranim nasiljem se Stone igra z našim potrpljenjem in nas hkrati močno zabava. Natural Born Killers kakopak ni film za vsakogar, je pa daleč od tega, da bi bil neumen.
Category Archives: Filmske recenzije
Sonic the Hedgehog (2020)

Pri negativnih kritikah filmov, namenjenih najmlajši publiki, pogosto slišim izgovor, da do tovrstnih izdelkov ne smemo biti preveč negativno nastrojeni, saj so njihova ciljna publika otroci. Kar (očitno) pomeni, da je treba naše najmlajše obravnavati za totalne idiote, ki si ne zaslužijo ogleda filmov z zanimivo in smiselno zgodbo, dobrimi šalami, všečnimi liki in poučnim sporočilom. Sonic the Hedgehog, posnet po seriji istoimenskih SEGA igric o izredno hitrem ježku Sonicu, je takšne sorte izdelek. Je film, ki se obnaša kot tretjerazredni klovn, ki skuša otroke nasmejati po liniji najmanjšega odpora, pri tem pa večkrat trči ob vprašanje, komu je njegova prisotnost sploh namenjena. Pričujoči film se sicer lahko pohvali z nekaterimi barvitimi podobami in avtentično podobo naslovnega junaka, to pa je žal tudi vse, pri čemer je moč čutiti trud, ki ga je ekipa vložila v nastanek izdelka. Zgodba je površno razvita, na več mestih gledalec dobi občutek, kot da določeni deli filma preprosto manjkajo, liki so kartonski in brez globine (še posebej obupen je Jim Carrey v vlogi zlikovca, ki se je znova znašel v fazi, kjer meni, da je za komika dovolj, da se pred kamero spakuje in teatralno kriči), motivacije za njihova dejanja večkrat nejasne, ježek Sonic pa s svojimi ponavljajočimi (in niti malo zabavnimi) monologi in utrujajočimi šalami na račun njegove hitrosti ne potrebuje veliko, da postane nadležen. Še najbolj zmeden del filma pa je njegov ton, kar je še posebej izrazito pri šalah; glede na njihovo lenobno izvedbo bi pričakovali, da je film namenjen najmlajšim, vendar se na vsake toliko časa pojavijo obskurne popkulturne reference na filme kot sta Speed in Men in Black ter glasbeno skupino ZZ Top. Na več mestih ni jasno, katero ciljno publiko si je film izbral in rezultat tega je še ena benda filmska adaptacija računalniške igre, ki pa je že zaslužila dovolj denarja, da bomo kmalu deležni nadaljevanja. Porazno.