Carl Frode Tiller: Reber

Norveški zgodovinar, glasbenik in pisec Carl Frode Tiller (1970) je na literarno sceno prodrl leta 2001 s provokativnim in misterioznim romanom Reber. Navkljub temu, da gre za prvenec in da pisatelji v večini primerov na začetku svoje ustvarjalne poti še iščejo svoj slog, se zdi, da je Tiller to oviro presenetljivo uspešno opravil že v prvem poskusu. Reber je namreč roman, ki ga je nemogoče žanrsko opredeliti ali primerjati s slogom kateregakoli drugega pisca. Zgodba romana je minimalistična; v prvem delu, nekakšnem epilogu s s perspektive tretjeosebnega pripovedovalca spremljamo težak vsakdanjik možakarja v srednjih letih, ki mu življenje ni ravno naklonjeno; poročen je z morbidno obilno žensko, ki je odvisna od hrane in televizije, prav tako pa ima hude težave z enim od svojih lenih, nasilnih in neodgovornih sinov. Tiller v epilogu vzpostavi precej “klišejski” portret možakarja, ki se utaplja v vsakdanjem dolgočasju in skuša odgnati občutke praznine z alkoholom.

A v nadaljevanju romana se izkaže, da je glavni junak nekdo drug; govora je namreč o njegovem že omenjenem neodgovornem in nasilnem sinu, ki se na začetku svoje sila shizofrene pripovedi nahaja v psihiatrični bolnišnici in obuja spomine na svojo mladost. Ta s seboj prinaša vse sestavine socialne bede okolja, v katerem je odrašča; oče alkoholik in nasilnež, lena mater s prekomerno težo, nasilni vrstniki, tragična nesreča deklice, ki v njem prebudi globoke občutke krivde, selitev h krušnim staršem, ki ga po seriji nasilnih epizod vržejo na cesto, majav odnos s svojim očetom, popivanje, bežanje pred policijo, priložnostni seks, rojstvo otroka, trpeča žena, pogosti psihični zlomi itd. Posebnost romana Reber je v tem, da so izpovedi glavnega junaka napisane v enem samem dahu, z redkimi odstavki in nenadnimi preskoki iz enega časovnega obdobja v drugo. Takšen pristop lahko bralcu predstavlja svojevrsten napor, toda Tiller je mojster zmede oz. se v vsebinski zmedi izredno dobro znajde in ves čas ohranja ne zgolj rdečo nit zgodbe, ampak tudi bralčevo zanimanje za iskanje koščkov sestavljanke, ki tvorijo smiselno in pretresljivo celoto.

Kaj pa je ta celota? Kompleksen, iskren in brezkompromisno brutalen psihološki portret mladeniča, ki je produkt slabih družbenih razmer in kot tempirana bomba, ki je tik pred tem, da eksplodira. Tillerjev junak pri bralcu zbuja sočutje, vendar pa pisec hkrati nikoli ne dovoli, da bi karkoli opravičevalo njegova sporna dejanja. Reber je roman, ki ne obsoja, ampak išče razloge za življenjske stranpoti glavnega junaka in takšen pristop je vsekakor bolj koristen kot pa da bi mladeniča, zaprtega v psihiatrični ustanovi, razglasili za psihopata in neodgovornega kriminalca. Reber je študija ne zgolj človeka, ampak tudi njegove vzgoje in okolja, v katerem odrašča. Je perfektni literarni prvenec, katerega ostrine in kompleksnosti zlepa ne boste pozabili.

Rating: 9 out of 5.

iOtok (2018)

Rezultat iskanja slik za iotok

Rating: 7.5 out of 10.

Priljubljeni slovenski pisatelj Mate Dolenc je v svojih številnih literarnih delih pogosto nesramežljivo razgaljal svojo strast do domačega morja, ki pa se je v zadnjih desetletjih močno spremenilo. Agresivni turizem, naraščujoče gomile plastike v morju in ogroženo povodno življenje so postali del našega krutega vsakdana in Dolenčevo zaskrbljenost nad tem je moč izluščiti tudi v dokumentarnem filmu iOtok, pri katerem je pisatelj sodeloval z Miho Čelarjem, enim od verjetno najbolj dejavnih domačih dokumentaristov. Otožni, zasanjani in poetični film razgali zgodbo o žalostni usodi hrvaškega otoka Biševo, ki je zadnja leta postal tarča nečimrnega turbokapitalističnega turizma, zato se njegovi redki prebivalci prizadevajo za ustanovitev mestnega odbora, ki bi otok zaščitil pred njegovim dokončnim uničenjem. Dokumentarec prepričljivo in natančno izpostavi kontrast med umirjenim ritmom vsakdanjika introvertiranih in tradicionalno usmerjenih otočanov, ki si želijo zgolj v miru živeti ter lokalnimi oblastmi, ki mislijo zgolj na hiter dobiček, ves čas pa se zdi, da sta empatija in razumen dialog potisnjena v ozadje in da je končni razplet zgodbe žal že vnaprej znan. Čelar postreže z nemalo prečudovitih kadrov narave otoka Biševo in nas z beleženjem vsakdana prebivalcev subtilno opomni, kaj vse je ogroženo zaradi človekove želje po zaslužku, k še večjem poetičnem izrazu pa prispevajo Dolenčevi monologi o morju in njegovi vse bolj ranljivi naravi. Sicer je tematsko podobnih dokumentarcev ogromno in iOtok s tega vidika ne razkriva ničesar novega, vendar pa to tudi ni namen izdelka. Namen je gledalca opomniti, kam plove naš nor svet in da človeštvo naravne lepote še vedno jemlje za nekaj, kar mora obstajati iz golega razloga, da prinaša dobiček. Koliko dolgo še?