Star Wars: The Rise of Skywalker (2019)

Rating: 3 out of 10.

Star Wars sicer velja za eno najmočnejših in najbolj priljubljenih filmskih franšiz vseh časov, vendar pa se je ta zadnja leta sprehajala po precej majavih tleh, še posebej po finančno in kritiško uspešnem poglavju The Last Jedi, ki pa je s svojo rekonstrukcijo praktično vsega, kar je franšizo naredilo ikonično. naletelo na precej mešane odzive dolgoletnih oboževalcev. Franšizi je kazalo še slabše po finančnem polomu samostojne zgodbe o pilotu Hanu Solu, zato je studio Disney s sklepim delom nove trilogije, The Rise of Skywalker, skušal ubrati karseda varno pot do hitre zadovoljitve tistih, ki so franšizi obrnili hrbet. Na režijski stolček se je vrnil J.J. Abrams in ustvaril – milo rečeno – žalostno zmedo od filma, ki skuša patetično pihati na dušo oboževalcem Star Wars, pri tem pa izgubi identiteto in postane brezdušni tovarniški produkt studia, ki več kot očitno ni imel jasnega načrta glede vsebinskega razvoja nove trilogije. Sklepno dejanje nadpovprečno spretne bojevnice Rey, ki skuša zaustaviti tako zloveščega Kyla Rena kot ikoničnega Palpatina, katerega vrnitev ni nikoli pojasnjena (v filmu je dobesedno rečeno, da se je “nekako vrnil”), je tako rutinski korporacijski dolgčas s hitrim tempom, zaradi katerega je zgodba kronično nerazvita in liki kartonsko dolgočasni, gledalec pa nikoli ne dobi občutka, da se dogaja karkoli prelomnega, četudi naj bi film zaključil sago Luka Skywalkerja. Vizualno razkošne in raznolike lokacije, izpiljena podoba in nekateri vznemerljivi akcijski prizori sicer poskrbijo, da gledalec ne zaspi od dolgčasa, toda tudi ti svetli trenutke ne pomagajo, da bi The Rise of Skywalker lahko jemali za dostojno slovo od izvorne sage. Verjetno eno največjih filmskih razočaranj vseh časov.

The Dig (2018)

Rating: 7.5 out of 10.

Eden od glavnih čarov irskih filmov je ta, da ti vedno ohranjajo precej robat občutek za socialni realizem in da se ne predajajo pretirani hollywoodski sentimentalnosti, patetiki in poenostavljenim razrešitvam konfliktov. Zato ni niti malo presenetljivo, da takšnega filma, kot je The Dig, čezlužniki ne bi nikoli zmogli posneti. Glavni (anti)junak zgodbe je Callahan, ki se po prestajanju 15 – letne zaporne kazni zaradi umora, vrne v rodni kraj, ki pa je obtičal v senci njegovega zločina. Še več; zemlja okoli njegove hiše je popolnoma razkopana, saj oče in sestra umorjenega dekleta še vedno iščeta kraj, kjer naj bi bilo to zakopano. The Dig je pristni irski podeželski noir triler, kjer mora glavni junak z zelo slabim spominom na dogodke usodne noči umora (predvsem zaradi obilice popitega alkohola) sestaviti realno sliko dogajanja in morebiti oprati svojo krivdo, ob tem pa se mora še soočiti s tistimi, katere je najbolj prizadel. Film po vizualni plati in ozračju ni pretirano poetičen, ampak toliko bolj umazan, surov in obarvan s fatalističnim vzdušjem, medtem ko se glavni junaki v prvi vrsti soočajo z lastnimi osebnostnimi travmami, ki bi jim pomagale razčistiti preteklosti in jih popeljati v prihodnost. Ta izrazito mračen ton bo nekatere gledalce odvrnil, a po drugi strani je jasno, da pri Ircih ni prostora za pocukranost in enostavne rešitve težav. Odlična naturalistična igra, pristno mračno vzdušje, dobro izoblikovani liki ter nekaj čustvenih trenutkov poskrbijo za to, da film nikoli ne postane dolgočasen ali generičen, se pa zna zgoditi, da bo končni razplet koga zmotil, še posebej zaradi nekaterih nepojasnjenih zaključkov. Kljub napakam in vprašljivim sklepom pa je The Dig dober primer irskega umazanega filma.