Izraelski režiser Guy Nativ se je letos proslavil kot režiser z oskarjem nagrajenega kratkega filma Skin, ki se je dotikal aktualne problematike medrasnega sovraštva in vzpona desničarskih ekstremističnih skupin, ki uporabljajo nasilje in sovražni govor kot sredstvi za dosego svojih ciljev. Omenjeni kratki filmi pa nima nobene neposredne povezave z Natijevim celovečercem Skin, razen tega, da obravnava isto temo, le da preko resnične zgodbe nekdanjega neonacista Bryona Widnerja, ki je na začetku nasilen in egoističen divjak, vendar kmalu spozna ljubezen, zato tudi sklene, da bo nekdanjemu življenju obrnil hrbet. Skin je film o človeku, ki je razpet med zvestobo nekdanji tolpi in ljubezni do ženske, ob kateri se ne počuti zgolj pomirjenega, ampak tudi sprejetega. Film prepričljivo in brez odvečne sentimentalnosti razgali Bryonovo psihično rehabilitacijo iz človeka, katerega polni sovraštvo v človeka, ki najde odrešitev v ljubezni. Nekateri gledalci bodo morebiti razočarani nad odsotnostjo globjega družbenega komentarja o rasizmu v Ameriki, toda Nativ je samozavestno prepričan, da je navdihujoča zgodba o posamezniku, ki spozna zmote lastne ideologije in sprejme v srce ljubezen, dovolj zgovorna in kot taka ne potrebuje odvečnih analiz. To še kako drži, zato je režiserjeva poteza več kot pravilna, k odličnemu rezultatu pa pripomore tudi glavni igralec Jamie Bell v sapo jemajoči fizični transformaciji in izvrstnemu lovljenju ravnotežja med obsojanja vrednim in sočutnim. Skin je pomemben film, ki v gledalcu prebudi čustva in hkrati opomni, da lahko odrešitev enega človeka spremeni svet na bolje.
